»Ko sem kot plesalka stala sama med množico borcev z zavestjo, da bom zmogla s svojim plesnim darom in s šibkim telesom izpovedati, kar nas je družilo, da bom zmogla obvladati tudi neizmerni naravni prostor, sem čutila v nogah moč, ko sem teptala trda zemeljska tla. V našem primeru ni šlo za tako imenovani 'balet' v širšem pomenu besede, temveč za več: šlo je za plesni izraz, ki je ukoreninjen v domačih tleh, za človekovo udeležbo pri samem zgodovinskem dogajanju svojega naroda. Za udeležbo v osvobodilnem boju ljudstva, ki ne pozna obupa, ki se zaveda svoje moči in svojega poslanstva. Ples poziva na boj, v boju zmaguje; razveže se v radost: zaradi bojevanja, zaradi prestanih naporov, zaradi moči, zaradi samega zgodovinskega dejanja.«
– Marta Paulin–Brina
Predstava se ukvarja s specifičnim emancipatornim momentom slovenskega sodobnega plesa v obdobju druge svetovne vojne, katerega nosilka je slovenska plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Marta Paulin s partizanskim imenom Brina. Pred vojno se je šolala pri Meti Vidmar, ki je v Ljubljani leta 1927 ustanovila licenčno šolo Mary Wigman. Bila je aktivna udeleženka NOB in ena od ustanoviteljic partizanskega gledališča, ki je delovalo v XIV. diviziji, za borce pa je na postojankah prirejala improvizacijske plesne točke. V medvojnem času se je umetniško in osebno povezala s Karlom Destovnikom–Kajuhom. Po vojni se je morala zaradi pomrznjenih prstov na nogah odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju in je delovala kot pedagoginja in publicistka.