Ljubezenski trikotnik med upokojeno igralko, njenim možem novinarjem in njenim ljubimcem, upokojenim kapitanom dolge plovbe, razburka strasti tako med udeleženci kot med opazovalci. So erotične in ljubezenske peripetije pri teh letih sploh še primerne? Ali pa, nasprotno, opozarjajo, da življenje ne varčuje s presenečenji, čeprav niso zmeraj za vse prijetna? Ta duhovita igra o ljubezenskem ognju v zrelih letih se sprašuje tudi o našem odnosu do življenja, ki ga vse preradi jemljemo kot samoumevno rutino.
»To je čas nirvane. kaj bi pa ti rada? Saturnovo leto, poplave, potrese, požare, sneg v avgustu, češnje v decembru?«
Dušan Jovanović
Iz gledališkega lista
Skratka: bistvo te Jovanovićeve drame ni v tem, da je »gerontološka«, niti v tem, da je ena od oseb mačistična, temveč v zelo posebni dramski zgodbi, v kateri upokojeni kapitan dolge plovbe zapelje poročeno žensko in v kateri ta ženska noče zapustiti svojega moža novinarja, temveč vztraja, naj živijo v troje, »v komuni«, tj. v poligamiji. Ker se ne mož ne ljubimec nočeta strinjati s to vizijo, ju Milena oba zapusti. Šele na tej točki je verjetno treba dodati značilnost, da ja, res je, vse tri osebe so že krepko v letih, Milena je že babica.
- Lado Kralj: So te osebe izmišljene ali realne? (odlomek)
Boris, Milena, Radko [so] nekakšen simulaker komedije, hkrati pa tudi dramski esej o prostoru in času, ki ga živimo. […] Jovanović vedno znova zapisuje in uprizarja vdore realnega, točke, na katerih se dogaja gibanje umetnosti kot proizvajanja lastne resnice oziroma, če citiramo kar njegove misli iz intervjuja za portal SiGledal: »Ko se premikaš po akupunkturnih točkah likov v drami, se krušijo delci, ki so potencialno resnični.« Ta potencialna resničnost je v njegovi najnovejši igri še bolj izostrena, saj pripoveduje o treh junakih, upokojeni igralki Mileni, TV-uredniku pred upokojitvijo Radku in upokojenem kapitanu dolge plovbe Borisu, ki jih bodo v krstni uprizoritvi odigrale tri karizmatične osebnosti slovenskega gledališča: Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza. Ne gre sicer za zgodbe o igralcih samih, a hkrati gre tudi za dramsko besedilo, ki je napisano za tri osebe, ki bodo igrale nekoga drugega in bodo obenem tudi to, kar so, osebno in osebnostno: trije vrhunski upokojeni igralci z vsemi nanosi svojih lastnih biografij in izmišljenih biografij protagonistov igre.
- Tomaž Toporišič: Jovanovićevi (meta)komedijski stroji (odlomek)
