Pustolovščina po motivih romana Špele Frlic.
Bleščivka je urejeno stanovanjsko naselje, Divja Bleščivka pa zaraščena, skalnata pokrajina, ki se razteza za klopco. Tja Bleščivčani ne hodijo! Raje na domačem igrišču, ki ga skrbno ureja hišnik Jože, opazujejo ptice, se sončijo in klepetajo.
Potem pa se na Bleščivko priselita Silva in prijazni krokodil Silvester. Stanovalce – tiste, ki nikoli ne pomolijo nosu iz svojih stanovanj in plazilca vidijo samo od daleč – zajame zaskrbljenost, ta zraste v strah, ki se nazadnje napihne v jezo. Hkrati se na Bleščivki pojavijo svetleči se kakci, vreme se skisa, ptiči izginejo ... Da ni vse skupaj nekako povezano? Tudi učitelj Govekar, ki sicer ve vse, nima odgovora na to zagonetko! Tomu in Karolini ne preostane drugega, kot da premagata strah in gresta skupaj s Silvo in dirigentom Rozamundom po odgovor v Divjo Bleščivko.
Uprizoritev se v zgodbeni liniji naslanja na istoimensko knjigo avtorice Špele Frlic, osrednje dogajanje pa postavi na igrišče v blokovskem naselju, ki je tradicionalno prostor druženja in srečevanja: stanovalcev drug z drugim pa tudi z gledalci. Ti se bodo, takoj ko bodo stopili skozi vrata dvorane, že znašli na Bleščivki in s tem v zgodbi, ob koncu predstave pa bodo postali tudi njeni aktivni soustvarjalci. Skrivnostno detektivsko nalogo, ki daje predstavi ritem ter vanjo vnaša jezikovni in situacijski humor, po svoje rešujejo vsi vpleteni liki, zares razrešita pa jo z otroško logiko in neustrašno radovednostjo otroka, ob pomoči in podpori dveh »čarovnikov«, pripovedovalke zgodb Silve in dirigenta Rozamunda. Le za tiste, ki verjamejo v zgodbe in moč domišljije, lahko namreč pokrajina za bližnjo klopco v megli postane skrivnostna dežela, ki ji vlada pošast s pravljičnim imenom.
Pa naj težavo, s katero se sooča Bleščivka, poimenujemo neosnovan in pretiran strah pred tujim in nepoznanim, slabo vreme ali strašno pravljično bitje, rešitev zanjo ostaja ista: aktivno sodelovanje vseh, ne glede na prepričanja, s katerimi merijo svet. Zgodbe lahko v svojem metaforičnem jeziku ubesedijo resnico, ki je znanost ne more. Glasba, ta v predstavi tudi sicer pomembno ustvarja vzdušje na Bleščivki, pa je lahko tisti univerzalni jezik, ki poveže vse prisotne.
Uprizoritev ves čas gradi tudi na sopostavljanju nasprotij, ki šele skupaj tvorijo smiselno celoto in osmišljajo drug drugega: red in divjina, znanost in domišljija, dan in noč, glasba in tišina, samost in skupnost, žalost in veselje, strah in pogum. Raziskava zadnjega para pa se izteče tudi v temeljni razmislek predstave: da je veliko vrst strahov, da nas je, kar priznajmo, odrasle lahko enako strah kot otroke. A da lahko iz strahu vedno vzklije pogum, da ga je prav tako toliko vrst, kot je nas ljudi, in da je na svetu veliko lažje, če strah in težave, povezane z njim, premagujemo skupaj.
