Plesni prvenec.
V tem ustvarjalnem procesu se ukvarjava s prenosom energije iz enega telesa na drugega.
Nekaj popolnoma fizikalnega, kot antimaterialnega. Dve telesi, ki v istem prostoru s pomočjo drug drugega stopnjevano izumljata načine kako dvigniti energijo, kako dobiti moč, kako dobiti zagon za premik.
Iskanje fizikalije med nama je kemija, ki je še vedno prisotna, neverbaliziran kontekst, ki se je pojavljal ob skupnem delovanju in plesu. Je moč, ki jo dvigneva na nivo, da jo začutijo vsi prisotni. Je želja po življenju, je impulz, ki se materializira, je tisto vseprisotno, ki preko transformacije ustvarja. Je gibanje, ki pride, je moment v času in prostoru, ki se zgodi. Je bežen, kot je bežna najina materija, telesnost, ki jo v tem trenutku upodabljava. Pride in gre. Ostane želja po tem kar je bilo, vedno iščeva enak vrhunec, kot sva ga doživeli takrat enkrat. Tak vrhunec je neponovljiv, beži pred najinimi telesi.
Inspiracija prihaja iz treh Newtonovih zakonov, ki jih raziskujeva za način gibanja: 1. Zakon o vztrajnosti. Raziskujeva kako na telo deluje zunanja sila, v najinem primeru soplesalka, ki je vztrajna v svojem delovanju. 2. Zakon se navezuje na razmerje med pospeškom, silo in maso. Raziskujeva kaj okoljskega lahko vpliva na moč premikanja in teksturo gibanja. 3. Zakon o akciji in reakciji, ki ga prav tako opazujeva na najinih telesih, da iščeva vzvod za premik.
Vzvod za premik je primarna lastnost tega, kar midve poimenujeva ples. Odkrivava pomembnost materije v dveh oblikah: delcev in antidelcev. Raziskujeva možni obstoj še enega sveta – antisveta, zgrajenega iz antimaterije. Midve preko telesnosti dostopava do najinega antisveta iz katerega izvira najbolj pristna moč, ki premika najina telesa. V raziskavi tega iščeva dimenzijo kjer je ta neskončna, tudi če telo doživlja nenehno spremembo, da vzdrži sile antisveta.
Telesa v iskanju svoje moči potrebujejo transformacijo, spremembo oblike – shapeshifting, da se prilagodijo potrebam notranjega, nematerialnega sveta. Druga drugi sva priča in podpora spremembi, druga drugo ohranjava pri moči in v gibanju. Takšno gibanje je vedno neponovljivo, tudi če je na videz podobno, v antimaterialnem svetu je telesno samo bežno. Vodi naju misel: »Če bi dva svetova trčila, bi se izničila v zaslepljujočem blisku.«, zato cilj ni trk, vendar nenehno prehajanje in poigravanje s fiziko gravitacije, da se v snopu delcev materializira pendulum.
