Asemblaža za eno telo

Predstava Asemblaža za eno telo raziskuje vlogo ponavljanja v plesu. Izhaja iz vprašanja, kako gib komunicira z občinstvom, kako gradi podobe, izraža čustva in udejanja identitete. Avtorica preizprašuje funkcijo ponavljanja pri vzpostavljanju sedimentarnih pomenov in konstrukciji ‘novih’ gibalno-pomenskih dihotomij.

V Asemblaži za eno telo avtorica najprej predstavi enominutni solo ples. To odprto polje akcije nato v nadaljnjih 18 minutah pelje skozi neizogibno redukcijski proces ponavljanja, hkrati pa poskuša ohraniti vse podrobnosti izvornega plesa, njegovo sproščenost in točke, iz katerih je črpala navdih zanj. Vedno krajše časovne okvire plesa nadomešča vedno večja kompleksnost ponavljanja. Telo na koncu ostane ujeto v trajanju sekundne ponovitve. Ta neznatni drobec akcije je hkrati izvor in ostanek prvotnega plesa. Akcija je prepoznavna, lebdi v prostoru svojega vznika in čeprav so njeni gibalni izvori izzveneli, ostaja zaznamovana z njihovo zgodovino.

Nato pride do zasuka: časovne strukture se podaljšujejo, ponovitev pa je vedno manj. Končni enominutni ples, ki mu umanjkata odprtost in sproščenost prvega plesa, je zaznamovan z novim ‘znanim’. Koreografski proces poteka v smeri od neznanega proti znanemu. Nezmožnost samega procesa kot tudi izvedbe postaneta vidni. Količina izgubljenih informacij in kvalitet je neizmerna. Plesna akcija je pri tem sistematično uprostorjena in hkrati zapisana svoji zgodovini in izginjanju.

Zvočno podobo Asemblaže za eno telo sestavlja instalacija 8 “sub wooferjev”, ki s srede prostora delujejo kot neodvisen sistem minimalističnega, a izjemno fizičnega zvoka. Zvok prehaja iz slišnega v neslišno, dokler se ne ustali v čistem sinusnem tonu, ki v zvočnikih povzroči fizično tresenje in s svojo navzočnostjo mestoma potisne gibajoče telo v ozadje, preden se ponovno ne pogrezne v njegovo spečo, nemo protiutež.