Apokaliptična mesečina

Junija 1929 se je Federico Garcia Lorca umaknil v New York. Takrat je bil doma že slaven in o njem se je pričelo govoriti kot o ciganskem pesniku. Takrat je tudi že izšel film Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja Andaluzijski pes, v katerem se je prepoznal. Mesto, v katerega se je zatekel, pa mu ni ponudilo zatočišča, ki ga je iskal. New York kot mesto - svet se mu je pokazal kot prazen, megalomanski, mehaničen, izkrivljen, pohabljen in samoten stroj, sistem, ki požira ljudi, jih naredi votle in jih sili, da živijo drug mimo drugega kot olupki, ostružki in sence samih sebe. Nad takim dehumaniziranim, pretencioznim, nespečim mestom, ki se je zoperstavilo vsemu prvobitnemu, ves čas straši moreča luna, ki napoveduje propad vsega nenaravnega. Meso mesta je našel samo še na obskurnih ulicah Harlema, v glasbi in plesu črnskega prebivalstva. Tam se je čutil domačega, v njih je našel svoje andaluzijske cigane in v njihovi usodi videl svojo usodo. Zbirka Pesnik v New Yorku je izšla šele leta 1940, štiri leta po tistem, ko so ga ustrelili in njegovo truplo odvrgli v neoznačen grob. Newyorške pesmi so njegove najbolj intimne, tu se veliko manj skriva in si dovoli, da spregovori skozi univerzum mesta v katerega je projiciral vsa svoja prevpraševanja in bolečino. Brez poveličevanja razuma je v obliki pesniških podob ustvaril manifest samote trpečih in ponižanih ostankov človeštva.

Na podoben način svoj svet gradi Apokaliptična mesečina. Temelj vseskozi ostaja zbirka Pesnik v New Yorku, ki se dialoško spogleduje z drugim pesniškim glasom. V prostoru nespečih, olupljenih ljudi se tako znajdeta dva lika, dva, eno ali dvoje, ki želita vsak na svoj način artikulirati svojo zgodbo, svojo praznino in svoj univerzum. Oba utrujena, oba zaznamovana, sama v času, ko je nebo prazno, svet je prazen, prevelik in neposlušen, spanca ni, ni počitka, vse se ponavlja. Črpata lahko samo iz sebe in drug iz drugega kot nasprotnika ali kot prijatelja. Le tako lahko najdeta primerno orodje, da zgradita uspavanko, ki bo prinesla spanec, pomiritev, nov začetek. Nič drugega ni ostalo. Ne racio, ne velikopotezna dejanja, samo meso in kri lahko ponovno sešije ostanke človeštva. Svet se je slekel do svojega bistva. Kaj je tisto kar bo ostalo?
Ker bo. Vse bo.