Grigor Vitez je znameniti hrvaški pesnik, ki je v sredini 20. stoletja pisal pesmi predvsem za mlade. Te jim odkrivajo lepoto sveta z najrazličnejših zornih kotov, hkrati pa seveda tudi lepoto poezije, v kateri se ta svet zrcali na čisto poseben način. Antonton je eden njegovih junakov, vedno poseben in vedno zanimiv v svoji nenavadnosti in igrivosti. Pokaže nam, kako je mogoče živeti drugače, »po svoje« in biti srečen, hkrati pa nas uči spoštovanja različnosti. Uči nas tudi, kako pomembno je hoditi po svoji poti, pa naj bo ta še tako težka, kajti le izvirnost in domišljija človeka ženeta naprej in vodita k malim in velikim odkritjem. Če rib nikoli ne poskušamo naučiti peti – kako bomo vedeli, da je to nemogoče?
Nekje v deseti vasi
doma je Antonton.
Pogledaš ga in vidiš,
da čuden je patron.
Ker Antonton od nekdaj
vse po svoje dela:
zatika jajca v zemljo,
da bi mu dozorela.
In temo je že večkrat
kar z loncem polovil
in jajce, ki mu poči,
bi z nitjo rad zašil.
Ko kuha, kar z ušesi
posluša, kaj je slano,
uči molčečo ribo,
da pela bi predano.
Bicikel vsak dan žene
na travnik, da se pase,
a v hiši naj mu miši
lovi največje prase.
Nahrani goske s senom
in sneg soli na ovce
in kokljo da na gnezdo,
da bi mu nesla novce.
Skoz žito se odpelje,
tako da sede v čoln –
zelo zelo po svoje
živi naš Antonton.
Prevedla Anja Štefan