Antigona Dominika Smoleta velja za najpomembnejšo slovensko dramo, ki od nastanka pa vse do zdajšnjih časov ni izgubila poetične moči in miselne veljave. Ko ob teh dejstvih znova preverjamo tudi moč njenih odrskih podob in uprizoritvenih potencialov, ugotavljamo, da nam aktualnosti, ki je ultimativna zahteva naše zdajšnjosti, v njej ne bo treba dolgo iskati ali ji je celo dopisovati, saj aktualnost kar kriči iz Smoletovih dvoumnih verzov. Tudi danes je svet, ki je v vseh svojih razsežnostih samo še Kreontov svet, poln trupel, ki čakajo milost groba in terjajo mnoga pojasnila. Če sta Eteokles in Polinejk še umirala za svoje in morda tudi naše skupne ideale, pa v današnjih bratomornih vojnah ljudje umirajo samo še za eno, Kreontovo korist. Na bojnih poljih, v masovnih grobnicah in na dnu morja leži toliko trupel, toliko Antigoninih bratov in sester, da jih nikoli ne bo mogla vseh pokopati. To je tista groza, ki zdaj govori iz Smoletovih verzov, tista trpkost, ki nenehno duši upanje.
Smoletova pesniška drama je po drugi strani duhovita, mestoma že kar razposajeno komična anatomija Kreontovega režima, v katerem ni več proste sobe in ne vloge za Antigono, in hkrati poizkus neideološke, nemara tudi pravične ureditve zadev iz zadnje vojne, da se nam preteklost ne bi nenehno vračala kot mučne sanje in zgodovinski opomin. Po drugi strani pa se je avtorju v dramo preroško zapisovala prihodnost, ki jo živimo prav zdaj. Nastalo je pesniško delo, ki ga upravičeno štejemo za slovenski veliki tekst in za najpomembnejši dosežek slovenskega gledališča v novejši zgodovini. Dominik Smole ga je, v skladu z razmerami in duhom svojega časa, pisal za pogoje komornega gledališča, v katerem je bil prostor organiziran predvsem za zven in pomen pesniške besede. V našem času pa se nam razkrivajo še druge razsežnosti Smoletove drame. Antigona ne nastopa, rada pa se prikrade v sanje. Ne samo Kreontu, Pažu, Stražniku in drugim, temveč tudi nam. Ko v sanjah hodimo za njo, nam kmalu ni več jasno, ali ji sledimo po opustelih bojiščih stare slovenske vojne ali smo zašli v grozljive podobe, ki prihajajo k nam iz Mariupolja, Hersona in Bahmuta. V enaindvajsetem stoletju je Antigona Dominika Smoleta še vedno veliki tekst, a tudi véliko gledališče, tragedija sveta, ki se ga polašča in ga drži v pesti zločinska samovolja.
Janez Pipan
