Vsi mi smo dediči Amazonk in skozi njih lahko razmišljamo o drugačnih svetovih skozi pozabljene, izgubljene in fascinantne zgodbe. – Jaša Koceli
Gledališka arheologija.
Uprizoritev Amazonke bo šla po poti ohranjenih zapisov o Amazonkah ter besede Homerja, Herodota, Hezioda in drugih antičnih avtorjev prepletala med sabo v novo pripoved. Hkrati bosta avtorja priredbe polagala v usta Amazonkam nove besede, besede, ki so izgubljene v pesku časa; besede, ki jih ni, bi pa lahko bile. Pentezileja bo spregovorila o Ahilu in njunem epskem dvoboju v Troji, Antiopa o Tezeju in njenem boju in poroki z njim ter Hipolita o svojem bojnem pasu in tem, zakaj ga je podarila Herakleju, ki ji je nato vzel življenje. Del uprizoritve bodo tudi malo znani miti in legende ljudstev z območja Kavkaza, ki so se stoletja ohranjali samo z ustnim izročilom. Amazonke bodo spregovorile o svojem življenju in moči, ki jo imajo, zaradi katere so strah zbujajoče in cenjene.
Dolga leta je veljalo in je še razširjeno prepričanje, da so zgodbe in legende o Amazonkah plod fantazije starih Grkov, da v resnici niso obstajale. Nedavna arheološka odkritja številnih grobov nomadskih ljudstev na širokem območju Vzhodne Evrope in Srednje Azije pa so razkrila kar nekaj vznemirljivih dejstev o ljudstvih skitskih kultur, ki sicer za sabo niso pustila ničesar zapisanega, zato so bila prisiljena ostati v meglici predpostavk. Z razvojem bioarheoloških metod so danes strokovnjaki sposobni ugotoviti spol umrlega že na podlagi analize kosti. Raziskave so pokazale, da je kar 30 do 40 odstotkov skeletov skitskih bojevnikov, pokopanih z orožjem in številnimi bojnimi ranami in zlomi, za katere so domnevali, da pripadajo moškim, v resnici pripadalo večinoma mlajšim ženskam. Tako so zgodbe o Amazonkah dobile nov vidik, fascinanten zasuk in spodbuditev k premisleku o njih kot o naših prednikih. Zgodovinarji se tudi navdušujejo nad podobnostjo opisov skitskih ritualov, ki nam jih je zapustil Herodot, in najdb v skitskih grobovih, kjer so našli enake predmete, kot jih opisuje slavni zgodovinar. Največ grobov žensk bojevnic je bilo najdenih na območju Črnega morja, torej ravno tam, kjer so Grki prihajali v stik s skitskimi ljudstvi, kjer se je rodila Medeja in kjer je Jazon z Argonavti iskal zlato runo. Doslej so našli več kot tisoč grških vaz z motivi Amazonk, in čeprav je to le delček umetnosti in pisnih virov, ki se navezujejo na Amazonke, imajo ti drobci še vedno moč, da nas začarajo. Amazonke so upodobljene na Partenonu in drugih templjih, njihove smrti so v primerjavi s smrtmi grških junakov povzdignjene, veličastne, kar priča o prevzetosti Grkov nad njimi. Amazonke so bile potetovirane, kar je fasciniralo in hkrati odvračalo Grke. Zaradi dobro ohranjene mumije slavne princese Ukok vemo, kako so bili videti tatuji. Njeno magično bitje na levi rami ni dosti drugačno od sodobnih upodobitev samorogov. Nosile so hlače z vzorci, primerne za jahanje, in pile fermentirano kobilje mleko. Bile so izjemne lokostrelke in jahačice, pogosto so bile položene v grob v položaju jezdenja. Poznamo več kot 1300 upodobitev bojujočih se Amazonk, od tega samo dve ali tri z gestami moledovanja. Grki so jih upodabljali kot izrazito neustrašne in hrabre. V svoji skupnosti so bile visoke cenjene in spoštovane ter praktično enakovredne moškim v boju.
Kaj duh Amazonk pomeni danes? Kako je, če so ženske osrednja družbena sila? Amazonke so bile večkrat navdih za seksualizacijo ženskih junakinj, predvsem v filmskih vodah. V gledaliških Amazonkah bodo naredili korak stran od te tradicije in se osredotočili na njihovo življenjsko usodo, dileme, pogum in skupnost.
Ženske, v katere so se zaljubljali in jih pokončevali grški junaki, so bile iz mesa in krvi in pomenijo zamolčano zgodbo o neustrašnosti, fascinaciji in visokem družbenem ugledu. Pri Grkih so bile družbeno ženske v izrazito podrejenem položaju, zato je njihovo občudovanje Amazonk povedno.
V uprizoritvi bodo nastopile štiri ženske štirih različnih generacij (deklica, punca, mati, babica), ki si bodo delile zgodbe, spretnosti, vrednote in izkušnje.
