Raziskovanje, kdo in kaj je Alica, kdo in kaj jo dela takšno, kakršna je, in kje je meja njene identitete.
Dramska igralka se znajde na svoji komemoraciji, se ozre nazaj na svoje življenje in z obilico črnega humorja praznuje svoj lastni »afterparty«.
Aličin vratolomni padec v zajčjo luknjo in neskončno padanje nizdol, po katerem se znajde v čudežni deželi, se zgodi zaradi njenega občutenja resničnega, zunanjega sveta, ki je poln svojega reda, pravil, pritiskov, principov in samoumevnosti. Sveta, ki Alico neizmerno dolgočasi in utesnjuje. Čudežna dežela, v kateri se znajde, ji odpre novo perspektivo – pokaže ji pogled na svet, kjer je ustaljeni red obrnjen na glavo, svet, ki se nenehno spreminja, svet, kjer veljajo zakoni absurda, spremenljivosti in nesmisla. Njen skok v zajčjo luknjo je pravzaprav beg pred okostenelostjo družbe, beg pred dolgočasjem in statičnostjo v domišljijo, avanturo in razburljivost. Potovanje po zajčji luknji, če se zanj odločimo, ko odrastemo, torej ni več nekaj preprostega in lahkotnega, ampak je lahko nevarno, srhljivo, obvezujoče in zahteva pogum. A v svetu radikalne izgubljenosti in vsakodnevnega izgubljanja, je morda skok na glavo – k sebi – pravi korak, da si spet z druge strani ogledamo svet in se odločimo, kam, če sploh, naj gremo.
Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot prehod v smrt, a ne na mističen način, temveč s konkretnim nizom občutkov, ki so ustvarjalcem uprizoritve poznani in jih je vsak od njih že doživel. Temu izhodišču je v procesu študija sledila plast razmisleka o gledališču in igralskem poklicu ter končnosti igralske umetnosti ali gledališča.
