Mama me je vedno spraševala, kaj sploh počnem, ko delam s sanjami. Res si je želela vedeti. Ta pesnitev je odgovor tebi, mami.
Alef je uprizorjena pesnitev, ki skozi podobe iz sanj in spomine vsakdana odpira dostop do prostorov različnih vzporednih resničnosti. V Alef je gledalec ta, ki uprizarja pesnitev s svojo imaginacijo.
Vse kar ostaja, ko je odvzeta vsa materialnost odrske reprezentacije, je notranji prostor videnja v vsakem izmed nas, ki ga v Alef odpirajo zvok, glasba, glas in beseda.
Alef je kontemplacija časa, minljivosti in neizogibnega konca, vendar: vedno obstaja tudi sedanji trenutek kot odprto vabilo v izkustvo polnosti danega časa. Ko preprosto sedimo, čutimo in dihamo, dobimo vpogled v Alef in vesolje, ki se nam razodeva.