Pod vodstvom Claudija de Maglia se obsežna skupina študentov-igralcev (na odru jih je kar 31) sooča z gledališko adaptacijo in izvirno dramaturgijo, ki se navdihuje po romanu Vladimirja Bartola.
Dogajanje romana Alamut je pisatelj oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj.
Na dokončno izoblikovanje romana je gotovo vplivalo takratno politično dogajanje v Evropi, prepredeno s totalitarističnimi diktaturami. Roman je sicer pisan v tehniki popularnih zgodovinskih romanov, hkrati pa gre za filozofski roman, saj delovanje demoničnega Hasana ibn Sabe, ki ni prikazan zgolj enostransko, po mnenju kritikov temelji na izdelanem relativističnem filozofskem sistemu, ki utemeljuje prevaro kot sredstvo za doseganje cilja. Bartol je tako omenjeno izmailsko geslo Nič ne verjeti in vse smeti storiti v duhu Nietzschejevega Zaratustre preoblikoval v Nič ni resnično, vse je dovoljeno in s tem motom filozofsko utemeljil podobo demoničnega voditelja, ki s prevaro obvladuje množice, vendar s tem le služi višjemu, torej »političnemu« cilju.