Aida zavzema med Verdijevimi operami posebno mesto tudi zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim aspektom francoske velike opere (grand opéra).Giuseppe Verdi je svoj drugi ustvarjalni vrh, tj. po operni mojstrovini Rigoletto, ki jo je napisal pri osemintridesetih letih, doživel z opero Aida, ki jo je komponiral po naročilu egiptovskega kediva, Ismail Paše, v počastitev svetovnega odprtja Sueškega prekopa leta 1871. Zgodbo za opero (oziroma njen scenarij) je prispeval francoski egiptolog Edouard Mariette Bey, libreto pa Antonio Ghislanzoni. Monumentalna opera v štirih dejanjih razkriva ekspresivno moč tradicionalnih glasbenih oblik, zlasti arije, ansambla in recitativa, ki v novi preobleki ustrezajo zahtevam novega ideala glasbene drame. Dramski konflikt nakaže že orkestralna predigra, ki izriše dva vodilna (spominska) motiva, najprej hrepenečo temo Aidine ljubezni, zatem pa hladno in predirljivo temo svečenikov, predstavnikov egipčanskih zakonov in morale. V nadaljevanju opere se kasneje predstavi še strastni in nemirni motiv princese Amneris.
Ob vsem zunanjem sijaju pa skladatelj ne pozablja na psihološko globino in posledično prepričljivost svojih likov, ki jih čudovito označijo nekatere najizvirnejše melodične domislice, kot so denimo Radamesova romanca Celeste Aida, Aidina arija Ritorna vincitor ali njena romanca O patria mia. Podobno kot v arijah se razkriva tudi skladateljeva kreativna potenca v veličastnih in široko zastavljenih ansambelskih prizorih.
Neponovljivo katarzo in transcendenco ljubezni nam Verdi predstavi v svojem zmagoslavnem finalu, ki je eden izmed najsilnejših izbruhov skladateljeve instrumentalne govorice – koračnica s širokim izraznim razponom se v svojem zaključnem delu razbohoti v odprto glasbeno konfrontacijo šestih solistov in štirih samostojnih zborovskih skupin.
