Predstava temeljito poudarja občutek samote, čeprav je spomin na dvojino še vedno zelo prisoten. Raziskovanje odnosa v dvoje in občutka samote vodi v odkrivanje različnih načinov spreminjanja odsotnosti. Praznina ponuja prostor za soustvarjanje dueta med plesalkama Jerco Rožnik Novak in Veroniko.
Iz nepredvidljivega razvita koreografija
Gledališče hodi po robu kaosa. Občinstvo v zavetju teme dvorane opazuje spretna telesa, ki na odru utelešajo neko vnaprej določeno dogajanje. Zaupajo, da je zadaj načrt, koreografija, scenarij, dramski tekst, da so nastopajoči svoje delo vnaprej pripravili in vadili. Bolj ko je uprizoritvena forma načrtovana in rigidna, bolj rušilno nanjo delujejo morebitne napake, ki odrsko iluzijo razbijejo in učinkujejo kot vdor realnega. V plesnem duetu 2gether/al(l)one pa je realno v gledališki situaciji prisotno od samega začetka.
Prisotnost tolikšnega števila ljudi na enem mestu je vedno nepredvidljiva, pa vendar je ravno ta situacija ključna za nastanek predstave, oziroma, kot zapiše Nicholas Ridout v svoji knjigi Stage Fright, Animals, and Other Theatrical Problems: »...ljudje, ki so med seboj so-prisotni v gledališkem okolju, so vedno živi, tovrstna izmenjava, ne glede na to, kako nerodna je in kako se ji želimo izogniti, je vedno že tam. So-prisotnost je vgrajena v samo strukturo celotne gledališke situacije«. Gledališče vedno vključuje toliko človeških dejavnikov, da ne more biti popolnoma predvidljivo. Ridout gre v svoji analizi gledaliških napak še dlje in zapiše, da je prav napaka v gledališču nekako sestavni del vsake predstave in posledično njegovega obstoja. Napake, kot so nenadzorovani smeh, trema, občutek sramu, živali, otroci in druge, ohranjajo vitalnost gledališča, saj je to predvsem umetnost trenutka tukaj in zdaj. Ob ogledu predstave tudi gledalci sprejmemo svojo vlogo in ne glede na to, kaj točno naredimo, igramo gledališke gledalce. Na ta način torej že ob vstopu v fizičen prostor gledališča postanemo tudi nastopajoči.
Na tem zavedanju gradi tudi predstava 2gether/al(l)one. Gledalce postavi v čevlje napake. Nepredvidljivost odrske situacije razvije naprej in poudari pomembno mesto občinstva. Iz neprijetne in nepričakovane poškodbe, iz občutka strahu pred zapuščenostjo, je nastala neponovljiva gledališka izkušnja. Vedno znova je performativni prostor soočen z nepredvidljivo situacijo odsotnosti. Odsotnost postane izhodišče nove prezence. Gledališče pač potrebuje gledalce, gledalke in nastopajoče, ne glede na to, katero vlogo kdaj igrajo.
Urša Adamič
