Hja, glede na to, da je na tem področju kriza že nekaj časa, kritik praktično ne berem več, kdaj pa kdaj kakšno preletim ...
Kritiko predvsem lahko piše le človek z ugledom, nekdo, ki je znano neodvisen, z bogatimi izkušnjami in ima gledališče v celoti rad (ne samo literaturo ali filozofski pogled na sporočilo, koncept ...). Pri nas kritiki namreč ne vedo nič o igranju in igralcu ali vedo samo teorijo. Posledično pišejo o naši igri malo ali nič ali pa z izrazi kot: »je lepo podala«, »je pridušeno uokviril glavnega junaka« ...
Kako celostno in z neskončnim navdušenjem nad delom igralca govori Janusz Kica, vam v nekaj stavkih ne morem povedati, lahko vam povem le, da je to človek, ki vidi VSE (tudi, kadar ne delamo prav), vsak detajl, ki čuti tudi našo karizmo in se zaveda, da smo vsi v službi iskanja zaradi gledalca ...
Sama sem v življenju dobila pravo kritiko le enkrat, in to v nemškem časopisu … bi morala pogledati in se spomniti ... ko sem delala v Avstriji na Štajerski jeseni, pred 22 leti ... Pisali so o moji metodi, niansah, kje se je moja igra prelomila, kako je vplivala na ljudi ... zelo analitično ...
Vedno pripovedujem anekdoto, ki jo lahko uporabiš tudi v vsakdanjem življenju: Stanislavski je bodoče kritike učil pisanja tako, da jih je za tri leta poslal v Nemčijo gledat vse predstave, pisati pa so smeli samo dobro. To je res težko, ker smo naravnani tako, da je lažje s prstom pokazati na slabo, kot videti dobro, videti dobro v slabi stvari pa je že pravi podvig. Izkušnje, ki so si jih tako pridobili, so bile neprecenljive in iz te generacije so zrasli legendarni kritiki ...
Verjetno je prvi korak k pisanju kritik o igri študiozen pogled na naše diplomske naloge, tam se skriva veliko metod, vprašanj, strahov in iskanj ... igralca, naš oseben, intimen pogled, od znotraj ...
Rešiti bi se morali klanovstva in ovčje filozofije, velikokrat že vnaprej točno veš, kaj bo kdo napisal, saj veš, h komu spada ... Velikokrat koga hvalijo, ker je pač IN – pa prav ta bi potreboval pravo, konstruktivno kritiko, da bi lahko raziskoval, se razvijal naprej ...
Vedeti morate tudi, da smo na kritiko navajeni in da nam prav kritika lahko kaže pot naprej ... Ne jemljemo je kot nekaj izključno negativnega, če pa je argumentirana, jo resnično upoštevamo ...
Naj piše veliko različnih ljudi, naj ne bodo falirani igralci ali edini namestniki boga, naj se spustijo na ponižno raven opazovalca, veseli tistih redkih čudežnih trenutkov, ko sestavimo zgodbo in se z njo dotaknemo ... Umetnost se ne more delati vsak dan, a vsak dan stremimo k temu in smo bližje ...
Si pa prave, dobre, argumentirane kritike delimo med seboj, iskreno v želji, da bi boljši spodbudil tekmo za še boljšega ...
Povezave:
- Zvezdana Mlakar na Geslu
- Zvezdana Mlakar na Repu