O prekinitvi dela v gledališču, o izgubljenem stiku z občinstvom in zasilnih spletnih rešitvah je bilo napisano že veliko modrih, spodbudnih in tudi nejevoljnih besed. Iz svojega brloga bi se oglasil z drugačno perspektivo – s pogledom na mentalno zdravje.
Situacija, v kateri smo se znašli ustvarjalci in zaposleni v kulturnem sektorju, res ni lahka, in dasiravno razumemo, da ukrepi niso izrecno uperjeni proti nam, vseeno zelo težko shajamo z negotovostjo, ki nas obdaja, in z občutkom, da bi se Slovenija lahko situacije z epidemijo vseeno lotila za odtenek bolje. Vsakodnevno živimo v nepredvidljivosti in strahu, ki vsak s svoje strani načenjata duha. Nekateri tudi poskušamo po najboljših močeh sodelovati z učitelji pri šolanju otrok od doma – istega doma, od koder poskušamo obenem še delati, medtem ko iz medijev poslušamo take in drugačne krilatice o splošni lenobi in neuporabnosti umetnikov, kavčih in gledanju televizije. Ti časi so zelo stresni. Na srečo imamo tokrat po gledališčih, za razliko od prvega vala, možnost pripravljati in vaditi za nove predstave, kar nam omogoča, da vsaj za nekaj ur na dan pobegnemo v varen mehurček umetnosti. Vendar ko je vaje konec, se moramo žal vrniti v kruto realnost negotovosti.
Verjamem, da bo ta situacija nekoč minila, da se bomo izza štirih sten ponovno podali v svet in da bo vse, če že ne enako kot prej, vsaj drugače in mogoče celo bolje. Se pa bojim, da bo v času po koronski krizi bolj kot gospodarstvo ali kultura zacvetela psihiatrična prva pomoč. Zato pazimo nase kot najbolje znamo in upajmo, da bo to dovolj za ohranitev zdrave pameti.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.