Vojna nima ženskega obraza je prva predstava, ki jo je na repertoar umestila Ivana Djilas. Kot je pojasnila na novinarski konferenci, se je zalomilo pri nekem drugem projektu, zato je decembra, ko je prevzela vodenje Drame, imela na voljo prazen prostor, kamor je lahko umestila uprizoritev po svojem izboru. Roman Vojna nima ženskega obraza je opisala kot izjemno literaturo. Pisateljica, ki je tudi Nobelova nagrajenka za književnost, je ženske, ki so se borile v drugi svetovni vojni, desetletja pozneje spraševala po njihovih zgodbah in ženske so prvič spregovorila o življenju, polnem potlačenih travm.
Kot so zapisali v Drami, tako roman kot odrska priredba vojno zavračata kot mit in jo vračata v polje človeške izkušnje. Uprizoritev ne govori o zmagoslavju, temveč o ceni ustvarjanja zgodovine, človečnosti in odgovornosti poslušanja.
Po besedah Špele Frlic, ki je tudi dramaturginja predstave, je Aleksijevič opravila približno 500 intervjujev z ženskami, ki so se, nekatere kot najstnice, kot vojakinje borila v sovjetski vojski. Opravljale so vse vojaške poklice, bile so ostrostrelke, pilotke, tankistke, borile so se v prvih vojnih bojnih vrstah in bile tudi odlikovane. Ko so se po vojni vrnile domov v zelo patriarhalen svet, so bile stigmatizirane. Od njih se je pričakovalo, da se poročijo in imajo otroke, zato so obmolknile in skrile odlikovanja.
Kot je poudarila, je bila Aleksijevič zelo vztrajna in tudi dobra poslušalka, tako da da so se ji ženske odprle in spregovorile. Ker je v romanu, ki je v slovenščini izšel v prevodu Janija Rebca, hotela ohraniti njihove glasove, je knjigo zasnovala kot dramaturško premišljen kolaž njihovih glasov, pri čemer njihove zgodbe ves čas vzporeja s svojim glasom. Ker gre za obsežno gradivo in v želji, da ga ne bi za oder osiromašila, se je sama odločila za podobno strategijo, kot jo je uporabila Aleksijevič - za premišljen izbor, kolaž zgodb, ki ohranja večglasnost in je zasnovan kot pripovedovalska kompozicija.
Makedonska režiserka Biljana Radinoska, ki se tokrat slovenskemu občinstvu predstavlja prvič, je povedala, da uprizoritev govori o ženskah, ki so živele normalno življenje, nato so se v nekaj dneh naučile boriti in ubijati. V ustvarjalnem procesu jo je zanimalo stanje človeka, njegove skrite rezerve, ter kako se lahko zelo hitro spremeni logika tega, kaj je in kaj ni mogoče. Navdihovala in vodila jo je tudi misel, da nas povezuje ista kolektivna zavest in to na načine, ki niso racionalni. V ustvarjalni ekipi je našla ne le izjemno igralsko in emotivno pismenost, ampak tudi radovednost, žar in strast.
V uprizoritvi igrajo članice igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Iva Babić, Barbara Cerar, Silva Čušin, Eva Jesenovec, Vanja Plut in Maja Sever. Kot so povedale na novinarski konferenci, je sama tematika izjemno težka, zato so potrebovale čas, da so jo predelale, obenem so čutile veliko odgovornost do žensk, katerih zgodbe postavljajo na oder.
Lektorica je Tatjana Stanič, scenografinja Maruša Mali, kostumografinja Jelena Proković, umetniški sodelavec Aleksandar Ivanovski, oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš in oblikovalka maske Merima Ćehić. V predstavi nastopajo tudi Gaja Adamič, Nika Čerček, Sara Kolarič, Julija Kovač, Nuša Magdič, Marjetka Rakar, Maja Rakić, Klara Šparemblek in Tia Udovičić - vokalno skupino je pripravila Alenka Podpečan.
Premiera bo v četrtek ob 20. uri.