Tibor Mihelič Syed, 8. 9. 2016

V iskanju strategij emancipacije ali Kako ne govoriti jezika svojega sovražnika

Objavljamo besedilo direktorja Slovenskega mladinskega gledališča, Tiborja Miheliča Syeda, ob pričetku nove gledališke sezone 2016/2017.
:
:

Tibor Mihelič Syed / Foto: Arhiv SMG

V izhodišču jubilejne sezone je bila želja po prevetritvi naših kolektivnih in individualnih identitet. Umetniških, seveda. A kaj so umetniške identitete brez nacionalnih, intimnih …

Želja se je razrasla in udejanjila v razkrivanju nekaterih laži in velikih dejanj, v katerih so bile te identitete zasidrane. Kmalu so se začele parati tančice mitologiziranega in mitologiziralo se je prezrto. Secirali smo konstitutivne elemente slovenstva (Butnskala, Rokova modrina, Republika Slovenija) in razpletali metafore našega manipulativnega odnosa do preteklosti ter kvazireligioznega ukvarjanja z nacionalnim projektom sprave.
Pa vendarle je – ko govorimo o pretekli sezoni – v dramaturškem smislu gotovo najbolj simptomatičen ravno stik med njenim začetkom in koncem.

Začetek in konec jubilejne sezone, ki smo jo začeli s (tiho) mašo za razpadlo Jugoslavijo (Kompleks Ristić) in sklenili na pragu nasedle Evrope (mi, evropski mrliči), sta bila namreč nema. Ostala sta – tako rekoč – brez besedil. Težko je odgovoriti, zakaj. Verjetno zaradi vseprisotne fetišizacije demokratičnosti in spoznanja, da se je sleherna kritika poblagovila. In da se vsi emancipacijski diskurzi zaletavajo v zidove, za katerimi v samoti brbotajo potlačene revolucije večno spregledane vsakdanjosti.

Kaj pa zdaj? Je točka, na kateri smo na pragu nove sezone, nekakšno križišče med pesimizmom poraza in cinizmom vzvišenosti? Naj se še naprej sklicujemo na ponavljanje zgodovine, ki se v vse bolj farsični in s simulakri prepredeni realnosti vedno znova vrača? Mogoče na trk civilizacij?

Nikakor ne. Nemosti – izraza kolektivne afazije – ne gre razumeti kot dejanja nihilizma in brezupa, temveč kot simptom, ki spodbuja k premisleku o novih strategijah emancipacije in je predpogoj zanj. Te izhajajo iz predpostavke, da je langue de bois (po slovensko glosolalija) postal novi jezik civiliziranega, hipermodernega in komunikacijsko popolnoma razprtega barbarstva. Kajti etimološka podlaga barbarstva je jezikovna – in ravno nerazumevanje govora drugega je bilo vselej neke vrste podlaga za vzpostavitev naše domnevne civiliziranosti. Danes je novodobni langue de bois vsesplošno prikrivanje dejstev in dejanskih ciljev s pompoznimi evfemizmi, ki onemogočajo konstruktivno izmenjavo mnenj.

In če je gledališče – tako naj bi bilo vse od antike do danes – še vedno ena izmed institucij demokracije, prostor družbenega performansa in svetišče univerzalnega humanizma, v katerem najpoprej spoznavamo same sebe (gnóthi seautón), potem lahko predpostavimo, da kot aktiven subjekt vzniknemo šele takrat, ko se hkrati prepoznamo kot del problema. Si priznamo, da se naš jaz razkriva ravno skozi nerazumevanje drugega in naš odnos do gledališča skozi gestuse nestrinjanja. Kajti prav gledališče je najbolj izvirna oblika prizadevanja skupnosti, da v konfliktih, ki se bohotijo med gledališčem igralca in avtorskim gledališčem, med mačizmom heroja in nečimrnostjo revolucionarke, med samoto vladarja in bedo proletariata, v konfliktu estetske in institucionalne paradigme umetnosti išče kreativni konsenz.

Sam denimo verjamem, da je ravno sram posameznika tista točka avtorefleksije, ki pomeni nujen predpogoj, ključ za razklenitev konflikta v konsenz. Ključ, ki obsedenost s seboj v tem brezsramnem svetu prevesi v ukvarjanje z jazom zaradi drugega. V jedru mojega osebnega sramu je danost, da se s položaja absolutno privilegiranega člana družbe, pogosto pod krinko neomajne svobode in avtonomije umetniškega izraza, oglašam v imenu deprivilegiranih, zatiranih. Kaj nista naš življenjski standard ter pravica do svobodnega izražanja slavljena le še zaradi potreb svobode trgovanja? Smo dokončno pristali na ideologijo, v kateri so ekonomski odnosi temelj vseh družbenih odnosov?

Izbrisani prizori nove sezone so opomin na odsotnost tistih naših dejanj, ki bi jih morali – pa jih nismo – narediti v imenu univerzalnega humanizma. So tisto, kar v naših pogosto praznih militantnih gestah umanjka. So nenehno iskanje tistih strategij emancipacije, ki ne bodo uporabljale negativnega govora našega sovražnika. Težko napovem, katere so, še težje, katere res delujejo. Tudi zato bomo sezono izbrisanih prizorov začeli na videz protislovno – z radikalizacijo teze o angažiranem gledališču kot pop formi, z načrtno zlorabo in ironično imitacijo populističnega govora in njegove črno-bele pamfletnosti.

Menim namreč, da bomo naslednjo stopnjo konsenza dosegli šele, ko bomo v družbenih konfliktih prepoznali ključno vlogo afektov ter strasti. Šele takrat bomo lahko pogledali naprej.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča

Tibor Mihelič Syed, SMG

Tibor Mihelič Syed, 21. 1. 2017
O tem, da je jez včasih treba tudi porušiti
Tibor Mihelič Syed, 12. 9. 2017
Neobvezna navodila za rabo sezonske fraze