Po besedah Reiterjeve, poljske plesalke in koreografinje, ki živi v Ljubljani, Witkiewicz (1885-1939) ne le s svojimi deli, temveč tudi z vso svojo pojavo ponuja intimen in boleč vpogled v prostor, v katerem vladata fragmentarnost in nenasitnost. Obe stanji sta hkrati posledica in vzrok ter kot taki zaznamujeta tudi sodobni čas.

V Witkacyjevi nenasitni potrebi po raznovrstnemu ustvarjanju v času destrukcije, enotenja, uniformiranja, pohlepa po izstopanju, preseganju povprečnosti in iskanja skupinske identitete pa se izrisuje njegova pokončna drža, ki pa sčasoma razkrije zelo osebno zgodbo, je dodala.

Witkiewicz tudi govori o času na koncu določenega obdobja in njegovega razpadanja ter se sprašuje za kakšen čas gre. Temu njegovemu spraševanju, ki je, kot ugotavlja avtorica, podobno današnjemu, pa sledita tudi predstava in njena zasnova.

Witkacyjevo delo in njegovo bežanje pred otopelostjo, praznino ter razpadanjem namreč pred sodobno družbo postavlja razdrobljeno ogledalo in sprašuje, ali si ta drzne pogledati vanj ter se soočiti z dejstvom, da gradi na trhlih in nestabilnih temeljih.

Drugo polje predstave sta dih, skozi katerega se nenasitnost izraža v telesu, in dotik, skozi katerega seva pohlep po več. Plesalci pa skrajne meje fizičnega in metafizičnega preizkušajo tudi prek padanja, intenzivne raziskave obraza, njegove mimike in gest, je še povedala Reiterjeva.

V predstavi bodo uporabili tudi Witkiewiczeva besedila. Poleg Reiterjeve bodo nastopili še Maruša Majer, Lada Petrovski Ternovšek in Ivan Mijačević. Glasbo je prispeval Aleš Zorec, dramaturginja in kostumografka je Mirta Zajc ter scenograf Marko Japelj.