Kot eden izmed kandidatov za direktorja in umetniškega vodjo Gledališča Koper Teatro Capodistria sem se na razpis prijavil z namenom, da s svojimi mednarodnimi izkušnjami prispevam k večji uveljavitvi gledališča v srednjeevropskem in zamejskem prostoru ter vanj vnesem svežino, ustvarjalnost in entuziazem, ki so mu v zadnjih letih zagotovo manjkali. Verjamem, da lahko tudi manjša gledališča postanejo središče sodobnega gledališkega dogajanja – kar bi si koprsko gledališče nedvomno zaslužilo.
Navsezadnje že več let spremljamo, kako evropska gledališča, muzeje, galerije ter baletne in operne hiše vodijo direktorji in umetniški vodje iz vseh delov sveta. Pri tem nas ne zanima njihova narodnost, temveč njihova sposobnost za ustvarjanje kakovosti ter zmožnost, da se izognejo malomeščanskemu, lokalističnemu in nacionalističnemu vplivu okolja ali kompleksu majhnosti. Primorska kot edinstven multikulturni gledališki prostor bi morala še bolj stremeti k vključevanju v širši srednjeevropski kulturni prostor ter odpreti vrata vodstvu, ki ne bo desetletja krožilo znotraj 40 kilometrov dolge slovenske obale, ampak bo odprto za izzive in bo prineslo več svetovljanstva. Namen tega razmišljanja je ponuditi analizo razpisnega procesa ter opozoriti na njegove posebnosti in pomanjkljivosti.
To je država, kjer vsi mislijo, da se nič ne da, pa se zato res nič ne da.
Razpis za direktorja in umetniškega vodjo Gledališča Koper Teatro Capodistria za leto 2026 odpira bistveno vprašanje: ali v Sloveniji gledališče še razumemo kot umetniško ustanovo ali predvsem kot administrativni sistem. Glede na potek razpisa je mogoče sklepati, da so bili kandidati najprej izločeni na podlagi formalnih pogojev, brez vsebinske analize njihovih umetniških programov. Ob enajstih prijavljenih bi bilo povsem izvedljivo – in strokovno nujno –, da komisija izločenim kandidatom navede jasne, argumentirane in predvsem vsebinske razloge za svojo odločitev, skupaj z obrazložitvijo, zakaj ne ustrezajo (tudi z administrativnega vidika). Še posebej ob dejstvu, da je večina kandidatov v oblikovanje svojih programskih vizij zagotovo vložila veliko časa in premisleka. Ker se to ni zgodilo, ostaja vtis, da je administrativna selekcija nadomestila umetniško presojo.
To je še posebej problematično, ker je v praksi dobro znano, da gledališča večinoma vodi administrativno osebje – pri čemer to ni nujno direktor –, medtem ko je vloga umetniškega vodje predvsem vizionarska: oblikovanje programa, razvoj poetike in odpiranje prostora novim estetikam. Prav gotovo se strinjamo, da je to tudi eden temeljnih smislov gledališča. Če je tak profil izločen zaradi formalizmov, potem razpis ne izbira najboljših idej, temveč najustreznejši birokratski profil. V pričujočem razpisu se namesto strokovne umetniške ali akademske izobrazbe izpostavlja družboslovna izobrazba, kar – pretirano rečeno – vzbuja vtis didaktičnosti. Ponovno lahko ugotovimo, da se razpis nagiba k administrativnosti, ne pa k umetniškim ambicijam in viziji razvoja.
Ob tem se upravičeno pojavljajo vprašanja, zakaj takšna ustanova nima jasno ločenih funkcij umetniškega vodje in direktorja, pri čemer bi slednji skrbel predvsem za finančno in organizacijsko delovanje. Takšna ureditev ima svoje prednosti in slabosti, vendar je vedno odvisna od izjemne, skoraj renesančne osebnosti, ki je sposobna združevati oba zahtevna segmenta. In znova se vračamo v omejeni prostor 40 kilometrov ter v kolovrat, ki se nenehno ponavlja in reproducira isto logiko, iste ljudi, iste napake.
Rigoroznost formalnih pogojev razpisa, ki ni uravnotežena z vsebinsko presojo, zato ne deluje kot zagotovilo kakovosti, temveč kot mehanizem izključevanja. Preprosto povedano: komisije očitno ne zanimajo predvsem in najprej programi, umetniške vizije in prihodnost gledališča, temveč birokratska ustreznost. V takšnem okviru upravičeno nastane vprašanje, koliko je bil razpis dejansko odprt in koliko je svoj izid v korist obstoječe strukture določal že vnaprej. Poleg tega je v navadi, da evropska gledališča zmagovalni koncept objavijo javno in s tem jasno pokažejo, kakšna naj bi bila razvoj in ustvarjalna linija v naslednjih nekaj letih. Obenem pa je tak koncept zavezujoč tudi do občinstva.
V našem primeru se srečujemo s specifičnim lokalnim pojavom, ko nekdanji vodstveni kadri, ki so institucijo vodili bolj ali manj uspešno, tudi po »odhodu« – neposredno ali posredno – ostajajo v gledališču (podvojeni režiserji, direktorji) in vplivajo na njegov razvoj. Takšna kontinuiteta lahko, tudi zaradi osebnih vezi, novemu vodstvu otežuje ali celo onemogoča uresničevanje lastne vizije. Hkrati se kopiči vse več vodstvenih položajev in vse manj ustvarjalnih igralskih priložnosti. V večini evropskih gledališč si novo vodstvo praviloma samo izbere svoje sodelavce glede na program in vizijo ter s tem ne ustvarja socialnega zaledja ali zaščitnih struktur, ki pogosto vzbujajo vtis »toplih stolčkov«. Prav takšna gledališča cenimo – ker imajo jasno estetsko vizijo, delujejo kompaktno in uživajo mednarodni ugled, predvsem pa so neodvisna. Ko dosežejo določeno stopnjo izčrpanosti, začnejo znova drugje. To je dediščina potujočih gledališčnikov in lutkarjev vse od 16. stoletja, tradicija, ki je v našem prostoru, žal, zgodovinsko nismo doživeli. Namesto umetniške fluktuacije, ki je v evropskem gledališkem prostoru pogoj za kakovosten razvoj, se reproducira ista institucionalna logika. Posledica so okornost, zaprtost in postopna izguba umetniške relevantnosti. Vodstvo mesta in občinstvo se lahko po, denimo, petindvajsetih letih upravičeno sprašujeta, zakaj je razkorak med nekdanjimi obljubami gledališča in njegovo današnjo realizacijo tako velik. Gre za temeljno dilemo: ali želimo gledališče, ki temelji na umetniški viziji, odprtosti in razvoju, ali pa ustanovo, ki zaradi lastnega miru in birokratske logike reproducira stabilnost na račun vsebine.
Odgovor na to vprašanje je bistvenega pomena. V manjših gledališčih lahko napačne odločitve bistveno zavrejo umetniški razvoj, osiromašijo širši kulturni prostor in privedejo do tega, da gledališče ne izpolnjuje svojega temeljnega poslanstva, temveč zgolj administrativno »obstaja«.
Pogoji in realizacija pričujočega razpisa zato ne ustrezajo potrebam sodobnega gledališča, njegove ustvarjalnosti in umetniške vizije.
Če si izposodim misel Gorana Vojnovića:
»To je država, kjer vsi mislijo, da se nič ne da, pa se zato res nič ne da.«
Uroš Trefalt
V Pragi, 15. aprila 2026
Masarykova univerza Brno, Oddelek za film in gledališče