Zakaj jo predlagam v (ponovno) branje, mislim pa, da bi bila tudi nova uprizoritev lahko zanimiva? Kot vemo, naj bi ta igra pomenila nekakšno poslavljanje D. Jovanovića od ludizma, a še pomembneje je to, da se odziva po eni strani na še vedno aktualno »krizo« v Drami SNG (konflikt med »tradicionalisti« in »modernisti«, izgon hišnih režiserjev itd.) in po drugi strani na najbrž vseh gledaliških ustanovah večno prisotno napetost med zagovorniki uveljavljenih in že potrjenih poetik ter pristaši novih uprizoritvenih pristopov in poetik, izrazitih ustvarjalnih tveganj itd. Menim, da je s tega vidika in tudi z vidika neke vrste obračuna avtorja z lastno zavezanostjo modernizmu in eksperimentu v letih pred nastankom besedila zanimiva tudi glede na dogajanje v slovenskem gledališču zadnjih let, ko je ravno tako mogoče zaznavati tako podobne napetosti znotraj gledaliških hiš kot tudi občasno izrazito uveljavljanje režijskih konceptov, ki kdaj pa kdaj delujejo precej hermetično in do neke mere solipsistično. To po eni strani priča, da gre za besedilo, ki mu nikakor ni mogoče pripisati samo aktualnosti glede na čas nastanka in mu odrekati zmožnost, da nagovori občinstvo tudi danes in še kdaj v prihodnosti, po drugi strani pa sem prepričan, da bi lahko nova uprizoritev, ne glede na atraktivnost Ristićeve uprizoritve v Celju leta 1976, v tem besedilu odkrila še marsikaj.
Za nadaljevalce štafete predlagam Pavla Lužana (zdaj upokojenega, a svojčas vsekakor zanimivega dramatika), Matjaža Bergerja (APT) in Ervina Fritza (dramatika, dramaturga, pesnika …). Zdi se mi, da bi glede na dosedanje, pretežno mlajše udeležence štafete, lahko tudi prispevali kak zanimiv dodatni pogled.