Gibanica, 12. 12. 2012

Selektorji izbrali program Gibanice 2013

Gibanica, ki od leta 2003 bienalno streže z naborom najboljših sodobno-plesnih izdelkov domačih producentov, bo med 21. in 23. februarjem 2013 v prestolnici zasedla Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana, Cankarjev dom, Plesni teater Ljubljana ter Španske borce.
:
:

Balet upora / foto David Lotrič

Tričlanska žirija v sestavi: Mateja Bučar, Pia Brezavšček in Klaus Ludwig je izmed 41 prispelih prijav izbrala 8 predstav v glavni program ter 3 predstave v dodatnega.

Zgoščen prikaz plesne ustvarjalnosti na Slovenskem, ki ga ponuja Gibanica, bo tudi tokrat dragocena informacija tako za vabljene tuje selektorje kot za domače občinstvo.

Utemeljitev komisije:
"Letošnja komisija se je odločila, da bo podprla glede na prispele prijave, dela, ki na ekspliciten način razmišljajo o gibu in formi ter se z njimi v delih tudi ukvarjajo in, ki hkrati v tem nakazujejo neko svojo smer, kar se nam zdi  pomembno za razvoj sodobnega plesa pri nas. Predstave, ki smo jih prepoznali kot takšne vsaj v nekaterih segmentih (četudi bi jim lahko kakšno pomanjkljivost očitali), smo izbrali v tokratni glavni program, ki kaže na neko konceptualno celoto. Poleg tega je komisija predlagala nekaj del, ki izkazujejo svojo kvalitativno raven zaradi zelo različnih momentov ali konstant v njihovem delu (kar predstavlja drugačen pogled s strani komisije) v dodatni program.«

GLAVNI PROGRAM

Drugi sočasno
Producent: Emanat
Koncept, koreografija, režija in kostumografija: Matija Ferlin
Ustvarjalci in izvajalci: Liz Kinoshita, Roberta Milevoj, Claudia Fancello, Tomislav Feller, Matija Ferlin
Besedila: Jasna Žmak
Bereta: Ana Buljan, Marko Cindrić
Svetovanje: Goran Ferčec
Scenografija: Mauricio Ferlin
Glasba: Colin Stetson (Constellation Records)
Oblikovanje: Tina Ivezić
Ilustracije: Juan Echeverri
Koprodukcija: Istrsko narodno gledališče, Pulj, Cankarjev dom, Ljubljana

Eksperimentalni projekt Drugi sočasno je nadaljevanje raziskave gibalnega sistema, ki jo je Matija Ferlin začel v projektu Nastop, svoji prvi koreografiji za več plesalcev in jo nadaljeval v Samicah, svoji prvi režiji, temelječi na tekstualni predlogi.

Z nadaljnim razvojem plesnega sistema, osnovanega na kreaciji telesa, ki je osvobojeno predhodnega plesnega znanja; in sledeč svojemu zanimanju za odnos med gibom in jezikom, avtor v novi koreografiji, ki nastaja na meji med dramskim in plesnim izrazom, želi spojiti izkustva in znanja, pridobljena skozi delo na omenjenih projektih.

Sočasno drugi tako v specifičen delovni proces (del katerega se je odvijal v naravi, na kampiranju na jugu Istre) poveže tri domače plesalce in dve kanadski plesalki, s široko skupino ustaljenih, stalnih sodelavcev. Odhod v to netipično delovno okolje je bil motiviran z željo ustvariti majhno delovno skupnost, ki je usmerjena le sama nase; glede na to, da se tudi sama predstava ukvarja z vprašanjem skupnosti - vprašanjem pogojev in kvalitet socialnega obnašanja določenih družbenih skupin – in to ne skozi tekstualni, temveč skozi fizični aspekt predstave. Material predstave je tako delno generiran iz realnih situacij, ki so se zgodile v času skupnega kampiranja – skupnega življenja posameznikov iz skupine, ki ustvarja predstavo.

V želji raziskati narativne možnosti abstraktnega giba, osvobojenega kakršnihkoli opisnih kvalitet in gest, v trčenju z zelo konkretnim dramskim govorom kot nosilcem pomena, je ideja projekta premakniti meje ustaljene kreacije in percepcije gledališkega dogodka, skozi  kreacijo telesnih ekspresij, ki jih tekst ne podpre na način, kot smo ga vajeni v kontekstu klasičnega gledališkega izrekanja.

***
Dvojnik
Producent: Zavod Federacija Ljubljana
Koncept in režija: Snježana Premuš
Izvajalci: Tina Valentan / Katja Legin (alternacija)
Video in scena: Luka Umek
Oblikovanje zvočnega prostora: Boštjan Perovšek
Oblikovanje luči: Luka Šimenc
Kostumografija: Barbara Kapelj Osredkar
Koprodukcija: Zavod EN-KNAP
 
Dvojnik je delo v procesu, ki ima idejno svoje korenine v predstavi Dolly my body (2009). Avtorica Snježana Premuš je z ustvarjalcem Luko Umekom na rezidenci Proekt Fabrika v Moskvi 2010 začela z novo vizualno – tehnološko raziskavo, ki jo je nadalje razvijala z ostalimi ustvarjalci v Španskih borcih.

Posebnost projekta so interaktivni dialogi, ki kot metoda dela ustvarjanja in komuniciranja v predstavi omogočajo intimno prepletanje vseh prisotnih medijev. Čeprav je na odru plesna ustvarjalka, je ta predstava kvartet: gib – zvok – slika – svetloba.

***
are made of this / soiztega
Producent: Plesni Teater Ljubljana
Koncept: Dragana Afirević
Ustvarjalci in izvajalci: Dragana Alfirević, Ma’ayan Danoch, Esta Matković, Ivan Mijačević
Ton: Ivan Mijačević
Vizualna podoba: Dragana Alfirević
Koprodukcija: Jardin d’Europe, Nomad Dance Academy,  STATION service for contemporary dance Belgrade

are made of this / soiztega je predstava, ki je zasnovana na raziskavi prostora med nami in drugimi, v raziskovanju ljubezni kot predpogoja za kakršenkoli odnos z drugimi ter naše avtonomije znotraj teh odnosov.

Predstava se sooča s subjektivnim razumevanjem realnosti in akcij, ki jih zavzamemo, da bi jo spremenili ter z nezmožnostjo objektivnosti. Kaj se zgodi, ko naše subjektivno razumevanje komunicira?

***
Balet upora
Producent: Pekinpah - Kink Kong
Zamisel: Leja Jurišić & Petra Veber
Koreografija in izvedba: Leja Jurišić
Scenografija in luč: Petra Veber
Glasba in oblikovanje zvoka: Drago Ivanuša
Glasba: Ballet Mécanique Georgea Antheila (1924)
Kostumografija: Ajel Rebev
Tehnični direktor: Borut Cajnko
Koproducenti: Kino Šiška, Tanzquartier Dunaj, Hellerau Dresden, Dansens Hus Stockholm

Umetnost je že od nekdaj odgovor na povratne ali zatrte nezavedne elemente na individualni ali družbeni ravni. Vsaka kriza bi nas morala opominjati, kako pomembno je premišljevati o prihod- nosti. Kriza je skoraj vedno rezultat minulih spodletelih poskusov, da bi se soočili z nastajajočim problemom ali predvideli najverjetnejšo možnost. Za nazaj pogosto ugotavljamo, da bi bilo krizo mogoče v celoti preprečiti, vendar moramo to pokazati znova in znova in znova.

***
Zelo okusen zalogaj
Producent: Plesna izba Maribor v sodelovanju s CJ (Cristina P. Leitao, Jasmina Križaj)
Koncept in izvedba: Cristina Planas Leitão, Jasmina Križaj
Oblikovanje svetloba & izbor glasbe: Cristina Planas Leitão, Jasmina Križaj
Dramaturško svetovanje: Robert Steijn, Igor Dobričić
Inštruktor petja: Simon Wehrli

"Samo stojim in čakam, odvedno in zavedno (večno) sem tam. Potno, vibrirajoče, vrtoglavo, trdih nog, vznemirjeno in zasvojeno telo čaka nate. Končno se lahko razgalim za te. Končno se ti lahko prepustim. Končno sem lahko patetično. Končno sem lahko dramatično. Končno sem lahko banalno. In končno lahko grem preko lastnih meja ter te vzamem s seboj. Ti si nečisto in edino bistvo mojega rituala. "

Zelo okusen zalogaj je najprej in predvsem iskanje dolgo izgubljenega bistva, intenzitete in vztrajnosti. Je negotovo srečanje med zabavo, osebno izkušnjo v dvoje, ki raziskuje, kako se lahko plesalčeva vibrirajoča preobrazba dotakne mirujočega občinstva.

Tresenje je fizičen izraz zaljubljenosti - privzeto stanje. Banalnost je skupna vsem ... Glasba je zunanja plast osebnih "ritualov". Dve  360 ° oddajni žareči telesi. Vibrirata.
To ni ljubezenska zgodba!

***
Zven telesne tišine
Producent: Zavod Federacija Ljubljana
Koncept, ideja: Kaja Lorenci
Avtorja predstave in izvajalca: Kaja Lorenci in Ivan Mijačević
Zvočna podoba, kostum: Kaja Lorenci in Ivan Mijačević
Oblikovalec svetlobe: Jernej Lorenci
Koprodukcija: Plestni Teater Ljubljana

Plesna predstava Zven telesne tišine plesalke Kaje in plesalca Ivana o plesu za ples. O iskanju plesa, o iskanju vznika plesnega. Plesna predstava o nerojenem plesu.

Plesalka Kaja in plesalec Ivan čakata na popolni trenutek, v katerem bosta obe telesi hkrati vstopili v polje plesnega. Plesno telo plesalke Kaje in plesno telo plesalca Ivana skušata ustvariti popolni trenutek s čakanjem, s poslušanjem, z odmevanjem (v drugem), z zvenenjem (v drugem). Plesalka Kaja s svojim plesnim telesom in plesalec Ivan s svojim plesnim telesom se neprestano vračata v predplesno, iščoč vznik plesnega; začenjata znova, zadržujeta, ponavljata, prekinjata in - preklinjata: kletev plesnega je beseda, je razgovor, je misel besede in je smisel razgovora, ki ukinja misel in smisel plesnega. Plesalka Kaja s svojim plesnim telesom, s svojim lastnim telesom za ples, in plesalec Ivan s svojim telesom, s svojim lastnim telesom za ples, plešoče čakata na ples. Popolni trenutek se nikoli ne zgodi.

***
Transland
Producent: Stara Gara, Zavod za kulturne dejavnosti
Koreografija: Magdalena Reiter
Izvajalci: Katja Legin, Magdalena Reiter
Dramaturgija: Andreja Kopač
Kostumografija: Alan Hranitelj
Glasba: The Stroj, Iannis Xenakis

 »Ne gre samo za konvencijo, ampak za stik človeka s človekom v vsej njegovi naključnosti, neposrednosti, divjosti, kako se iz vseh teh naključnih vezi rodi Forma, pogosto kar najbolj nepredvidljiva in absurdna.« - Witold Gombrowicz

Transland so prostori, v katerih dve telesi naseljujeta različne oblike. Kljub zavedanju mnogotere pojavnosti ostajata neprilagojeni. V tovrstnem procesu se odpirajo možnosti za avtentičnost. Hkrati pa sledi zavedanje o konvenciji, formi. Formi kot obliki vidnosti za Drugega.

Gre za odnos znotraj telesa in odnos do metamorfoz, ki jih življenje zada telesu. Tu je telo s tikom, napako v redu, ki ga predstava poglablja. Morda se sprva  zdi, da vzgib cikličnost zgolj zmoti, toda ne, tokrat gre po tekočem traku vzgib, »napaka« do konca. Do absurda.

***
Neavtorizirano
Producent: Federacija
Avtorji in izvajalci: Kolektiv Federacija

Vsebinska zasnova projekta ima izhodišče v situacijah vsakdanjega življenja, ki so posledica proučevanja načinov obnašanja, komunikacije in menjave vlog. Pomemben aspekt je približevanje umetnosti širši družbi skozi kolektivno izkušnjo in posledično vprašanje avtorstva. Posebnost projekta Neavtorizirano je skupna izkušnja, ki jo dosežemo z menjavo vlog; na primer: mimoidoči = performer, performer = opazovalec, fotograf = performer itd. Preko plastenja pogledov oziroma perspektiv se namreč vzpostavljajo distance, ki vedno znova komentirajo vsakdanji dogodek. Ta tako postane umetniško delo, ki je izšlo iz skupne izkušnje. Tako lahko rečemo, da vsi ustvarimo umetniško delo, ki je Neavtorizirano.

DODATNI PROGRAM

OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost)
Producent: EN-KNAP
Koncept in koreografija: Iztok Kovač
Izvajalci: EnKnapGroup
Dirigentka: Živa Ploj Peršuh

Glasbeniki - Ansambel Festine
Projekcije: Komposter
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje prostora: Jaka Šimenc, Komposter, Iztok Kovač
Oblikovanje kostumov: Valter Kobal
Glasbeno svetovanje in kompozicijske dopolnitve: Gregor Pompe
Kompozicija Klapteta: Drago Ivanuša
Izbor besedil: Mirta Zajc, Iztok Kovač
Vodja vaj: Tanja Skok

“Plesni koncert” OTTETTO (8 nihajev za njegovo visokost) temelji na Oktetu, 16-minutni poslastici Igorja Stravinskega iz leta 1923, čisti strukturalni kompoziciji brez vsakršnih narativnih pomenov, ki jo je sam skladatelj poimenoval: »hladna, prosojna in pikantna kot skrajno suhi šampanjec«. Predstava OTTETTO Iztoka Kovača koreografsko razstavi, analizira ter nato rekonstruira in vizualizira to izjemno glasbeno delo.

***
Eden
Producent: Pekinpah - Kink Kong in E.P.I. center
Avtorica, koreografinja in izvajalka: Mala Kline
Avtorska glasba: Alen in Nenad Sinkauz (East Rodeo)
Zvok: Vedran Peternel
Prostor in luč: Petra Veber
Svetovanje: Andrea Bozić
Asistent: Lucija Barešić in Adriana Josipović
Tehnični vodja: Luka Curk
Izvršni producent: Žiga Predan

Predstava EDEN poveže svetova, ki sta simultano prisotna, ko se srečajo nastopajoči in občinstvo. Tu in zdaj gledališkega srečanja se združi z realmom podob, ki se nahajajo v medprostoru, zunaj in med telesi. Delo s temi podobami preko figure klovna, EDEN združuje nasprotja in uprizarja ta nasprotja na igriv in humoren način. Predstava EDEN ni prijeten počitek po napornem dnevu. EDEN je prostor zdravljenja z britvico.

***
Sramota
Produkcija: Emanat
Koncept in koreografija: Maja Delak
Ustvarjalci in izvajalci: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Maja Delak, Katja Kosi, Luka Prinčič, Maja Smrekar, Irena Tomažin
Video, zvok, programiranje: Luka Prinčič
Video in scenografija: Maja Smrekar
Kostumografija: Ajda Tomazin
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Besedila: Loup Abramovici, Ingrid Berger Myhre, Katja Kosi, Irena Tomažin
Uporabljena besedila: Lev N. Tolstoj, Mady Schutzman, Leo Lionni, Michio Kushi

Kako uprizoriti nekaj tako performativnega, kot je sram? Kako govoriti o nečem, kar se izmika besedam? Kako nagovoriti občinstvo brez sramotenja?
Sramota je večjezična. Telesa, zvoki, glasba, podobe in besede govorijo hkrati. Kar želijo povedati, je v prekrivanjih in vrzelih med posameznimi jeziki. Subjekte na odru in subjekte pred njim izgovarjajo na način, ki se tako kot subjekti izmika enosmiselni označitvi: s premolki, zamiki, prekinitvami, obrati, obotavljanji, podvajanji, odmevi. Nikoli nis(m)o povsem ali zgolj tukaj, vedno smo še nekje drugje, kjer lahko za hip verjamemo, da smo nekdo drug ali sanjarimo, da bi to lahko bili. Včasih igramo kar sami sebe. Priča smo lastnemu popredmetenju, ko mora telo, ki je obvladano od lastne podvrženosti pogledu, odgovoriti s tem, kar mu jemlje besedo. (Tea Hvala)