Peter Rak, 3. 12. 2022

Sedimo na robu sveta in gledamo partijo pokra, v kateri so vložki naša življenja. Pogovor s Kokanom Mladenovićem.

SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj, Dimitrije Kokanov NENADOMA, REKA, režija Kokan Mladenović, premiera 3. decembra 2022.
:
:
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

»Naš svet že dolgo ni več svet razuma, napredka, demokracije in morale. To je svet, ki se – tako kot pri Shakespearu ali Beckettu – neizogibno približuje svojemu koncu. Ki ga, očitno, tudi zasluži.« S tako temnimi napovedmi perspektivo človeštva opisuje srbski režiser Kokan Mladenović, ki v SNG Nova Gorica režira predstavo Nenadoma, reka po besedilu Dimitrija Kokanova. Kar ne pomeni, da gre zgolj za prenos besedila na oder, prav nasprotno, po besedah Mladenovića njegove predstave sicer temeljijo na besedilu in se nanj referirajo, vendar ima proces uprizoritve kreativno avtonomijo, vzpostavlja svoj lasten jezik in uprizoritvi imanentne ustvarjalne kode, s katerimi obravnava določen fenomen. Drama Nenadoma, reka, ki se zgolj simbolno in asociativno navezuje na roman 1984 Georgea Orwella, obenem reflektira totalitarno preteklost, prozaično sedanjost in apokaliptično prihodnost, saj po mnenju Mladenovića danes na globalni ravni ni več naprednih idej, ideologija napredka je usahnila in ne preostane nam drugega, kot da čakamo na katastrofo. In pri tem, vsak na svoj način, v iskanju smisla sestavljamo takšne in drugačne okruške v nekakšno smiselno sestavljanko.

Roman 1984 je doživel veliko reinterpretacij, lahko se bere kot groteskno-ironična stvarna retrospektiva avtoritarnih sistemov, kot utopija ali distopija in tudi kot stvarna projekcija za prihodnost.

Za nas, ki smo Orwella uporabili kot izhodiščno točko za dramsko uprizoritev, roman 1984 ne predstavlja distopijske projekcije prihodnosti, temveč realnost, ki jo danes živimo. Totalitarni nadzor, ki zaznamuje današnji čas, res ni nadzor totalitarnih ideologij, zato pa teror nadzornega kapitalizma ali neoliberalnega fašizma, če vam je tako ljubše, pod plaščem zahodne demokracije manipulira z našimi življenji ter kontrolira in obvladuje naše svoboščine.

Dimitrije Kokanov je izbral izrazito osebno oziroma kar intimno, kjer z romanom korespondira predvsem v atmosferi radikalne eksistencialne in tudi eksistenčne fragmentacije sveta in posameznika v njej.

Dimitrije je v svojem delu vzpostavil tridelno strukturo. V prvem delu raziskuje odnos posameznika in družbe v obdobju kolektivizma in dominantne ideološke dogme. Drugi del govori o našem času, o strahovih ljudi v svetu terorja kapitala, formalne demokracije, vojn in beguncev ter novega konservativizma, ki je na zgodovinski oder ponovno ustoličil desničarska gibanja in ideje. Tretji del je naša antiutopija, ki je nasprotna vsem predvidevanjem o visokotehnološkem napredku in pripoveduje o postapokaliptičnem svetu, v katerem začenjamo znova, v mraku, in spet vezani na koncept patriarhata in religiozne dogme.

V drami je tudi veliko aluzij na aktualne dogodke – od vprašanj ukrajinske vojne, begunstva, iskanja osebne, narodnostne in spolne identitete, pri čemer se zdi, da kohezivnih elementov ni več, vsak posameznik je torej obsojen na individualno iskanje smisla in svojega prostora v svetu?

Naš svet že dolgo ni več svet razuma, napredka, demokracije in morale. To je svet, ki se – tako kot pri Shakespearu ali Beckettu – neizogibno približuje svojemu koncu. Ki ga, očitno, tudi zasluži. To je svet, v katerem so ljudje in ideje poraženi. Danes pač na globalni ravni ni več naprednih idej, ideologija napredka je usahnila in ne preostane nam drugega, kot da čakamo na katastrofo in pri tem, vsak na svoj način, v iskanju smisla sestavljamo takšne in drugačne okruške v nekakšno smiselno sestavljanko.

»Ves planet je otekel od bolečine vseh nas,« je v besedilu zapisal dramatik. Opraviti imamo z razbolelo civilizacijo, ki si obupno želi preobrata, vendar smo v vsej ihti in histeriji priča predvsem praznemu teku in iskram statične elektrike ...

Od popolne kataklizme nas loči en sam pritisk na gumb, ki lahko sproži jedrsko orožje. Prvič v zgodovini postaja zgodba o dokončnem izbrisu sveta realna. Ali bi napoved poraza v vojni v Ukrajini Vladimirja Putina prisilila, da aktivira jedrsko orožje? Se bo v tem primeru NATO vzdržal, da ne bi odgovoril z enako mero? Seveda ne. Mi sedimo na robu sveta in gledamo partijo pokra, v kateri so vložki naša življenja, vendar nimamo nobene moči, da bi posegli v igro. Postali smo voajerji lastnega konca.

Za dramska besedila Kokanova so značilne odprte, svobodne forme, ki režiserju obenem omogočajo inventiven pristop k uprizoritvi, obenem pa mu prepuščajo modus in format, kar zna biti za režiserja zelo kompleksen proces?

Mislim, da je v sodobnem gledališču dramsko besedilo le eden od elementov predstave, pravzaprav izhodišče in povod za celovito gledališko raziskovanje. Sam nikoli – in predstava v SNG Nova Gorica ni nobena izjema – ne režiram določenega dramskega besedila, temveč predstavo, ki sicer korenini na določenem besedilu in se nanj referira, vendar ima v svojem procesu nastajanja kreativno avtonomijo, vzpostavlja svoj lasten jezik in uprizoritvi imanentne ustvarjalne kode, s katerimi obravnava določen fenomen. Dimitrije Kokanov je avtor modernega gledališča in njegovo besedilo je predvsem ustvarjalni izziv za igralke in igralce ter celotno avtorsko ekipo.

Monolog je lahko bolj učinkovit z direktnim nagovorom gledalca, prav tako pooseblja in simbolizira današnjo »kulturo monološkosti«, torej alienacijo, samost in osamljenost, pa tudi nezmožnost vzpostavitve pristne komunikacije.

Živimo v času, ki ne pozna več dialoga. Vsak živi svojo samost in osamljenost, predstavljamo se kot nekakšni glavni uredniki predstavljanja svojih življenj na družbenih omrežjih. Razpad humanističnih ideologij nas je zreduciral na sebično človeštvo, ki se na vse načine trudi preživeti, pri tem pa posameznik v pohlepu brezobzirno gazi po drugih, da bi se prebil do vrha evolucijskega cikla, v katerem je človeštvo vse večje, ljudi pa je vse manj. Monološkost ni artificielna forma, temveč žalostna vsakodnevnost našega življenja.

Kultura in umetnost predvsem zastavljata vprašanja, za odgovori pa le tipata. Včasih se zdi, da popolna dezorientacija prevladuje v vseh družbenih sistemih?

Globoko sem prepričan, da je svet kulture in svet gledališča še zadnja utrdba našega iskanja smisla. Zagotovo ne moremo pričakovati in verjeti, da se bodo naše vlade, države, evropski in svetovni politiki ukvarjali z napredkom in humano bodočnostjo sveta. Oni bodo, medtem ko orkester igra na tonečem Titaniku, vse do bridkega konca in do zadnjega človeka in zadnjega dolarja še naprej v službi velikega kapitala. V tem svetu, ki je oropan ideologije, smisla in idealov, poskuša gledališče poiskati odgovore o vzrokih za naš padec in tudi ponuditi možne rešitve v skladu z intencami vsake prave umetnosti – na prvo mesto postaviti človeka in njegov napredek.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Kokan Mladenović, MGP, Nenadoma reka, Dimitrije Kokanov, SNG Nova Gorica

Povezani dogodki