V Slovenskem gledališkem inštitutu že vrsto let pripravljajo pogovor z vsakoletnim prejemnikom oziroma prejemnico Borštnikovega prstana. Najvišje igralsko odličje za življenjsko delo pri nas je leta 2025 prejela Nataša Barbara Gračner. Z njo se bo pogovarjala teatrologinja Ana Perne.

»Kar je obema vlogama skupnega, je igralkino zavestno ukvarjanje z naravo lastnega dela in poklica,« je zapisala Petra Pogorevc v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo je Nataša Barbara Gračner leta 2006 prejela za vlogo Katerine Ivanovne Verhovceve v uprizoritvi Bratje Karamazovi, Korunovi odrski konstrukciji romana Dostojevskega, in za vlogo Nurie v Enem španskem komadu Yasmine Reza v režiji Janusza Kice. Vlogi sta sledili vrsti dovršenih igralskih stvaritev, ki so jo vtisnile v spomin že pred tem.

 Letošnja prejemnica Borštnikovega prstana je opozorila nase že med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT); za vlogo Lucinde v diplomski predstavi Življenje plejbojev po besedilu Dušana Jovanovića in v režiji Sama M. Strelca je bila leta 1991 prvič nagrajena na Borštnikovem srečanju. Po koncu študija se je zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču in bila na osrednjem gledališkem festivalu kmalu znova nagrajena: leta 1993 je, po presoji Andreja Inkreta, »živo in neposredno, z mnogo mladega šarma, duhovite lascivnosti, sentimenta« odigrala najmlajšo od štirih upodobitev Achternbuscheve Susn in z ostalimi interpretkami naslovne junakinje prejela Borštnikovo nagrado.

 Leta 1998 se je pridružila ansamblu SNG Drama Ljubljana in postala ena vodilnih nosilk repertoarja, ki ga s svojo izrazito odrsko prisotnostjo soustvarja še danes. Oblikovala je številne ženske figure; med bolj izstopajočimi in tudi nagrajenimi iz začetnega obdobja v ljubljanski Drami velja omeniti Rozalo v Linhartovem Matičku, režijski postavitvi Vita Tauferja iz leta 1999, Nastasjo Filipovno v Idiotu po Dostojevskem, ki ga je avtorsko podpisal režiser Mile Korun (1999), Mlado žensko v Harrowerjevi igri Noži v kurah (režija Mateja Koležnik, 2001), Helene v Hauptmannovi Pred sončnim vzhodom (režija Eduard Miler, 2003).

Enega od igralskih vrhov je dosegla leta 2012 v uprizoritvi Gospoda Glembajevi režiserja Ivice Buljana. Hrvaška kritičarka Mani Gotovac jo je označila za »najboljšo Castellico v zgodovini uprizarjanja« Krleževe drame. Tudi v poznejših vlogah je zmeraj znova presenečala domača in tuja občinstva s precizno sugestivnimi igralskimi pristopi – denimo s pretresljivo upodobitvijo šestdesetletne vdove Emmi, ženske z družbenega obrobja, v uprizoritvi Ali: Strah ti pojé dušo, odrski priredbi Fassbinderjevega filma v režiji Sebastijana Horvata (2019).

 Ob gledaliških je Nataša Barbara Gračner ustvarila številne filmske, televizijske in radijske vloge. Je tudi redna profesorica dramske igre in umetniške besede na AGRFT, kjer svoje znanje in izkušnje predaja novim igralskim generacijam.

 »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem smislu,« sklepa utemeljitev Borštnikovega prstana.