Svoje pismo posvečam plesalki in performerki Leji Jurišić.

Zato ker je nastopila v zadnji predstavi, ki sem si jo ogledala – De facto (pojdi s seboj).

Zato ker to ni bila predstava, ampak koncertni performans.

Zato ker je v njem nastopila skupaj s skladateljem in multiinštrumentalistom Milkom Lazarjem.

Zato ker v njem ni samo plesala, ampak je med drugim tudi plezala po klavirju in jedla čips.

Zato ker avtorja in ustvarjalca v njem odlično zajameta duh časa, v katerem moramo biti pravzaprav vsi neskončno prilagodljivi in pripravljeni na nenehno menjavanje vlog (in mask).

Zato ker na to gledata z ironijo in določeno mero neobremenjenosti, kar je gotovo dober (in morda edini) recept za to, da preživimo in ohranimo razum.

In ne nazadnje: zato ker je Leja 'svobodnjakinja', saj so časi za samozaposlene v kulturi še posebej težki.

- Maruša Mugerli Lavrenčič