Oktobra sem najbolj pogrešal Moliera in gledališki smeh, ki buči iz dvorane. November je bil temen, ves skandinavski, kaj bi dal za Ibsena ali Strindberga na ljubljanskem odru. Tudi decembra sem bil po navadi v gledališču, lani bi mi prijal Shakespeare. Januar je poln negotovosti, zato je primeren za kakšno noviteto. Februar je letos kratek, komaj kaj časa za enodejanko. Kaj bo konec marca? Bo Antigona še kdaj iskala Polinejka, Romeo poljubil Julijo, Osvald prosil mater, naj mu da sonca? Bosta Vladimir in Estragon še čakala Godota? Bo stara gospa še kdaj prišla na obisk? Bo spet prispel revizor? Kako bo na odru, več žaloiger ali absurdnih komedij? Bo življenje še sen ali sen življenje? Vse te prizore si poskušam uprizarjati sam, pa je vse preveč amatersko. Prepričan sem samo, da nas čaka pomladno prebujenje, prav lepa in gledališka pomlad '21.
- Tone Smolej