Pri portalu SiGledal smo se odločili povprašati gledališča, da nam sama ovrednotijo izteklo sezono in hkrati povedo načrte za prihajajočo.
Pogovor s Tino Kosi, upravnico in umetniško voditeljico Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Za vami je še ena gledališka sezona. Kakšni so za enkrat vtisi? So se pričakovanja izpolnila?
Pretekla sezona je potekala po načrtih, predstave in premiere so uspele v skladu s pričakovanji. V celjskem gledališču, kot edinemu gledališču v mestu in tudi celotni celjski regiji, moramo skrbeti za to, da je naš repertoar pester, namenjen različnim slojem publike, tudi mladim in otrokom. Naša prva premiera je bila komedija Elling, pri kateri so se tako režiser Andrej Jus kot oba glavna igralca, Renato Jenček in Kristijan Guček, res vrhunsko izkazali. Vsako leto pa pripravimo tudi eno otroško predstavo. To so bile v tej sezoni Čarovnice Roalda Dahla v režiji Mihe Alujeviča, ki so bile izjemno atraktivna predstava za osnovnošolce. Temu je sledila drama Hiša Bernarde Alba F. G. Lorce v režiji Diega de Bree. V tej izjemno zahtevni in zanimivi predstavi so naše igralke dokazale, da imamo enega najmočnejših ženskih ansamblov v slovenskem gledališču, saj smo prav za to predstavo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu prejeli nagrado za najboljšo predstavo v celoti. Naslednja je bila premiera Diplomiranca v režiji Dušana Mlakarja. Predstava je bila uspešna tako pri starejši kot mlajši publiki. Posebej velja izpostaviti igralko Lučko Počkaj v vlogi Gospe Robinson. Na Odrupododrom smo uprizorili Triko v režiji mladega Luke Martina Škofa, ki se je prvič predstavil celjski publiki. Po Jesihovi drami je naredil izjemno predstavo, ki je požela odlične kritike in s katero bomo oktobra gostovali na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Za konec smo uprizorili še Strniševega Samoroga, slovensko poetično dramo. Predstava, ki je na umetniško zelo visoki ravni, se je izkazala kot izjemno zahteven projekt našega gledališča. Z režijo Samoroga se nam je kot stalni član naše gledališke ekipe pridružil režiser Janez Pipan. Sezona je bila, kar se tiče premiernih uprizoritev, ponovitev predstav in gostovanj, zelo uspešna.
Po čem pravzaprav merite uspešnost sezone?
Več dejavnikov je, po katerih se sezona lahko meri objektivno. Prvi tak dejavnik so gotovo nagrade, ki smo jih prejeli kar nekaj: Kristijan Guček je prejel nagrado strokovne žirije za najboljšega igralca v sezoni 2007/2008 v skupnem projektu Za zaveso SLG Celje, Novega tednika in Radia Celje, predstava Maček Muri je dobila nagrado zlata pika na 19. Pikinem festivalu v Velenju, Renato Jenček je bil razglašen za najboljšega igralca Stopove žirije na 11. festivalu slovenskega filma za vlogo Očeta v filmu Lajf, ta film (posnet po moji drami To ti je Lajf) je na istem festivalu prejel nagrado kritikov za najboljši film, Bojan Umek je prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2008, Miro Podjed je postal dobitnik srebrnega celjskega grba za štiridesetletno ustvarjanje na odru SLG Celje. Zaključek sezone smo okronali z nagrado za najboljšo predstavo v celoti za Hišo Bernarde Alba na mednarodnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu.
Drugi dejavnik je število predstav, ponovitev in napolnjenost dvoran. Število obiskovalcev ni upadlo, kar je v teh kriznih časih izjemnega pomena. Tudi odziv kritikov je bil dober. Največ nam seveda pomeni to, da veliko igramo, pa tudi pohvale gledalcev, zadovoljni obrazi občinstva, vabila na razna gostovanja. Zadnje gotovo priča o kakovosti. Tudi dobri odnosi znotraj teatra so eden ključnih dejavnikov pri meritvi uspešnosti sezone in menim, da so odnosi v SLG Celje izjemno dobri. Moja želja je, da bi SLG Celje skupaj popeljali v vrhove, kot jih je naše gledališče že imelo v 70. letih, ko je bilo eno najbolj prepoznavnih gledališč, ne samo znotraj same Slovenije, pač pa znotraj celotnega območja takratne Jugoslavije, kjer so se delale res prodorne, kultne, radikalne predstave, ki so zapisane kot mejniki v zgodovini samega gledališča. Mislim, da v teh željah ne smemo biti skromni, ampak poskusiti doseči čim več. V tem trenutku so nam pogoji za to dani.
Na kaj se osredotočate, ko zastavljate repertoar za novo sezono? Je to publika, so to teme, ki jih želite na novo odpirati, igralci, režiserji?
V resnici na vse to. Ko delaš repertoar moraš misliti na publiko, ansambel in tudi režiserje, predvsem pa na kakovostne predstave. Pri nas delajo režiserji različnih generacij: od tistih, ki so ravnokar končali akademijo, do režiserjev srednje generacije in tudi starejših kolegi. Igralec raste in se kreativno razvija skozi različne pristope, različne načine dela in različne avtorske poetike posameznih režiserjev, pa tudi skozi različne žanrske zvrsti posameznih uprizoritev. Ko postavljam repertoar, skušam najti nove tekste, ki bodo v Sloveniji uprizorjeni prvič. Zanima me sodobna dramatika, ker mislim, da je gledališče izrazito vezano na današnji trenutek. Poskušam ustvariti repertoar, v katerem lahko vsakdo najde nekaj zase. Tisti, ki bi se želeli sprostiti, nasmejati, bodo to priložnost imeli. Tisti, ki pričakujejo od gledališča nekaj več, recimo kritiko družbe, poglobljeno razmišljanje o sebi in svetu, pa bodo imeli tudi to. Vse stvari je treba združiti v enovito, kreativno celoto, ki je sposobna ustvarjati presežke: režiserje z igralsko ekipo in zunanjimi sodelavci, vznemirljivo dramsko predlogo, izvedbo s financami ... Repertoar ni nekaj, kar bi človek lahko postavil v enem popoldnevu, ampak se dela čez vse leto. Sedaj sem v pripravah za sezono 2010/11 in še naprej, saj je sezona 2009/10 že postavljena.
Ali nam lahko o njej poveste malo več ?
Sezono bomo tako kot ponavadi začeli s komedijo in predstavo za otroke. Komedija je tekst avstralske avtorice Joanne Murray - Smith Samica človeške vrste v režiji Dušana Mlakarja. Potem bomo pripravili Toma Sawyerja za otroke v dramatizaciji Milice Piletić in v režiji Ivane Djilas. Matjaž Latin bo režiral tekst Zastave irske dramatičarke Bridget O'Connor. Janez Pipan Bergmanovo Jesensko sonato, Matjaž Zupančič Romanco Davida Mameta in za konec bomo imeli še klasičen tekst Victorie Benedictsson Čar v režiji Sama M. Strelca. Repertoar je, kar se igralskih nalog tiče, zelo zahteven. Glede na samo tematiko pa izjemno raznolik. Publiki v teh kriznih časih nisem želela ponudit izključno komedij, temveč tudi dramske predloge, ki so bolj komunikativne, vendar hkrati velik izziv za ustvarjalce predstave.
Koliko pa pri oblikovanju repertoarja upoštevate trenutna aktualna dogajanja v svetu? Vemo, da smo v času tako imenovane krize, strahu, celo pasivnosti.
Sezona se načrtuje veliko prej. Če govorim o aktualnosti gledališča, govorim o problemih, ki so vedno prisotni. Recimo o odnosih znotraj družine, socialne situacije ali pa kritike družbe, sistema kot takega, politike, zlorabe. Do teh tem lahko gledališče pristopa na različne načine. Mametova Romanca je izjemno ostra kritika zahodnega pravnega sistema. V njej je prikazana absurdnost sistema, v katerem živimo tudi mi. Hvaležna tema je družina in odnosi znotraj nje. Pa najsi bodo to odnosi med starši in otroci, kar je recimo na humoren način prikazano v komediji Samica človeške vrste, ali pa boleči odnosi zapostavljanja otrok zaradi kariere, kot je npr. v Jesenski sonati. Odnosi med prijatelji, zaupanje, izdaja so teme v Zastavah, v Čaru pa fatalna ljubezenska zveza med moškim in žensko, v kateri se lahko prepozna vsak, ki je kdaj zares ljubil in je bil izdan, ali pa je sam izdal drugo osebo. Čar gledališča je, da imamo pred sabo živega igralca v določenem trenutku, z vso njegovo prezenco in energijo. Tudi zato je gledališče tako vznemirljiv medij.
Kakšen je po vašem mnenju trend obiskovanja teatra v Sloveniji? Se obiskovanost veča, manjša, se publika spreminja? Se odnos do gledališča spreminja?
Tako kot drugod po svetu je tudi v Sloveniji relativno majhen delež prebivalcev, ki v gledališče zahajajo redno. Vsi, ki v gledališču delamo, bi si želeli, da bi bil ta delež večji. Danes, ko so na razpolago televizija, splet, kino in vsi ostali mediji, je funkcija gledališča drugačna kot v časih, ko tega še ni bilo. Takrat je bilo gledališče vpeto v življenje ljudi na čisto poseben način. Toda če gledališča danes ne bi več potrebovali, če bi bilo zgolj zastarel muzejski mehanizem, potem tudi ne bi obstajalo. Mi imamo že nekaj let stalno število abonentov, vendar bi ga želeli še povečati. Veliko delamo na mladi publiki. Veliko število predstav igramo za osnovnošolce in srednješolce, zato tudi repertoar vedno zelo pazljivo izbiram z mislijo na njih. To so namreč tisti posamezniki, ki bodo čez nekaj let naši odrasli abonenti. Nekateri celjski srednješolci si naše predstave ogleda tudi večkrat, saj so gledališče spoznali, ga vzljubili in ga sedaj spremljajo drugače. To so prav gotovo ljudje, ki se bodo v gledališče vračali. V sklopu našega programa imamo ure gledališke vzgoje, kjer mladim pokažemo zaodrje, jim predstavimo poklice v gledališču in predstavimo proces dela. Naše sodelovanje s celjskimi srednjimi šolami je izjemno dobro.
Vas čaka še kaj novega v prihodnji sezoni?
Želimo si več večernih predstav. Zaradi težav z javnim prevozom v Celju predstave večkrat igramo dopoldan, gledališče pa je v osnovi naravnano tako, da so predstave zvečer. Naš cilj je tudi, da bi tako, kot smo povečali število dijaških abonmajev, zapolnili odrasle abonmaje. Publike, ki je stara od 25 do 40 let – ko je čas začetka kariere, ustvarjanja družine – ni pogosto v gledališče. Gledališki abonma obsega pet predstav, to pomeni pet večerov v celem letu, ki jih gotovo lahko nameniš samemu sebi, za užitek in veselje.
V našem gledališču smo v fazi postopne obnove, kar za nas pomeni težje pogoje dela. Hiša je res v izjemno slabem stanju. Nazadnje je bila obnovljena v petdesetih letih, sedaj pa smo leta 2009. Za nas je napočil lep trenutek, ko se je Mestna občina Celje odločila, da nam po svojih močeh pomaga, da se hiša postopoma uredi do takšne podobe, kot naj bi jo kulturna ustanova imela.
Idej in načrtov je veliko, gledališče pa je vedno tek na dolge proge. Rezultati se že kažejo in upam, da nas v prihodnosti čakajo dobre predstave, kreativna energija in pot gledališča navzgor.
POVEZAVE: Slovensko ljudsko gledališče Celje