Mark Tompkins je ameriški scenski umetnik, ki se je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz ZDA preselil v Francijo, kjer je ustanovil svojo gledališko-plesno skupina I.D.A. (International Dreems Associated). Tu je sam in s skupino umetnikov z različnih področij (video, film, glasba, ples, gledališče, scenografija) začel ustvarjati scenske dogodke, ki jih je poimenoval neidentificirani performativni objekti. V Evropo in predvsem v Francijo je kot eden prvih prenesel koreografsko prakso Steva Paxtona, začetnika kontaktne improvizacije in ustanovitelja znamenite newyorške plesne skupine Judson Dance Theater, v okviru katere se je razvila najpomembnejša ameriška plesna avantgarda dvajsetega stoletja.
Tudi Mark Tompkins se pri svojem delu veliko posveča improvizaciji in raziskovanju različnih izraznih oblik in medijev. Bil je eden prvih scenskih umetnikov, ki je svoje raziskave performativnega polja gradil na teoriji spolov.
V svoji karieri je ustvaril številne predstave. Nekatere med njimi smo imeli priložnost videti tudi v Sloveniji. Morda se nam je najbolj vtisnil v spomin solo projekt Song and Dance, v katerem Mark Tompkins kot performer in plesalec občinstvo postavi v vlogo voajerja, ki opazuje scenskega umetnika, potem ko je zapustil oder in v svoji garderobi počasi snema različne plasti vloge ter pri tem razkriva še vrsto drugih preobrazb. Mark Tompkins temu reče dialektika videza – neskončna vrsta videzov, ki se skrivajo drugi za drugim.
Tri od svojih številnih solov je posvetil trem velikim plesnim osebnostim z začetka dvajsetega stoletja: Valeski Gert, Vaclavu Nižinskemu in Josephine Baker. Nekateri kritiki so njegovo delo primerjali z delom Jérôma Bela in Raimunda Hogheja. Zadnja leta pa se, ne da bi sam prav vedel zakaj, vrača k svojim ameriškim koreninam oziroma tradicionalnim ameriškim odrskim žanrom, kot so vaudeville, minstrel show, opereta, kabaret in music hall, in se poigrava s subverzijo kiča. Skozi raziskavo žanrov razkriva tudi rasistično in seksistično naravnanost ameriške družbe, v kateri so na simbolni ravni kot podobe še vedno zapostavljeni ženske, otroci, črnci ter drugi revni priseljenci in ljudje z družbenega roba. V predstavi Black'n'blues, ki je zgrajena po principih minstrel showa, Mark Tompkins uporablja blackface, v črnce pobarvane belce, s čimer med drugim aktualizira rasizem ameriške družbe. Za razliko od minstrel showa, ki je za namene show businessa izrabljal položaj ameriških črncev, so ameriški vaudeville (ki se razlikuje od francoskega) v ZDA vpeljali judovski emigranti iz vzhodne Evrope. Klasični vaudeville je sestavljalo deset do petnajst točk, ki so jih izvajali artisti s področja cirkusa, glasbe, petja in plesa. Nekateri so svoje točke izvajali tudi po več desetletij. Tompkinsova predstava Opening Night s samo dvema igralcema, ki sama izvedeta vse točke, rekonstruira in hkrati dekonstruira prav ta žanr.
Marka Tompkinsa kot pravega scenskega umetnika še posebej fascinira tisto, kar se dogaja v zaodrju, kamor pogled občinstva ne seže, v tistem skritem območju, ki še posebej priteguje radovednost gledalcev. Ameriški show business je razvil prav poseben žanr, ki se ukvarja s tem zakulisnim svetom, in ga poimenoval backstage musical. Morda je prav razkrivanje okostja gledališča tista tema, s katero se Mark Tompkins najbolj poglobljeno ukvarja, saj nosi v sebi dialektiko videza par excellence: kaj se skriva pod masko nastopajočega, kdo nosi vlogo in kje sploh?
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 854 Kb)