Že takoj na začetku najpogosteje uprizarjane ameriške igre 20. stoletja, smo dobili vsevednega vodnika po mestecu Grover's Corners. Potisnil nas je v leto 1901. Dovršena kostumografija in na delih domiselna duhovita pantomima vse igralske zasedbe nam pričara celo malo ameriško mestece.
Čakajoč (tragični) zaplet, vrhunec, nepričakovan preobrat. Razmišljujoč, kam vodijo odseki iz preteklosti, kam so naravnane kazalke Režiserjevih komentarjev – kdo bo komu kaj?
Iluzorni prikazi preprostih in poštenih ljudi, sicer kulturno slabo podkovanih. Entuziastična povezanost mestne skupnosti, le tu in tam kak pijanec. Imaginacija popolnega življenja… Običajen dan je povsem običajen. Poroka Emily in Georga ni niti prepovedana, niti nima nobeden od njiju ljubimca ali grozovite skrivnosti, tudi starši ne nasprotujejo… Le kaj bi se lahko zgodilo?
Turobno vzdušje se na oder priplazi v tretjem dejanju. 1913. Pokopališče. Mlada Emily je umrla po rojstvu otroka. Samo ona še občuti, da jo vleče nazaj. Pokojni jo svarijo pred vrnitvijo, saj bi tako videla realno mesto. In ga tudi je. Zato se je vrnila – v spokojnost. Na njeno vprašanje Režiserju, ali kdo od ljudi sploh občuti življenje, ko ga živi, ji odgovori: »Ne, nemara samo pesniki, ti že nekoliko.«
Pravzaprav ta navidezna malomeščanska idila deluje precej ironično, kakor hitro je gledalec pripravljen svoje misli usmeriti k drugačnemu cilju. Nenadoma se tok idej v gledalčevi glavi preobrazi iz »vsi so srečni« v »ali je sploh kdo srečen«? Cinične Režiserjeve opazke postanejo moraliziranje v smislu odkrivanja skrite resnice, ki se je potuhnila v veliko večino prebivalcev: »Nekateri ljudje pač niso za življenje v majhnem mestu.«
***
Vsebino Biltenov 49. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: