Rodil se je leta 1867 v Agrigentu na Siciliji. Študiral je filologijo v Palermu, Rimu in Bonnu. Med letoma 1897 in 1921 je predaval italijansko književnost v Rimu. Leta 1925 je ustanovil gledališče Teatro d'arte.
Pisal je pesmi pesimističnega, poganskega in domotožnega navdiha ter novele o osamljenih in nesrečnih ljudeh iz siciljanskega provincialnega in rimskega okolja, ki so prežete s tragično humanostjo in z grotesknim humorjem. V dramah je prikazoval brezizhodnost meščanske družbe.
Osrednja tema njegovih del je psihološka analiza človekove dvojne osebnosti, njegove razklanosti na videz oziroma masko in bit. Prepričan je bil, da je vse relativno ter da se objektive resnice ne da doseči, zato je življenje obravnaval kot veliko gledališče. Kot prozaist je bil blizu italijanskemu realizmu Giovannija Verge, kot dramatik je pogosto eksperimentiral.
Njegove pomembnejše drame so še Kaj je resnica (1917), Slast spodobnosti (1918) in Henrik IV. (1922). Med njegovimi proznimi deli velja omeniti romana Rajnki Matija Pascal (1904) ter Eden, nobeden in stotisoč (1926) in zbirko novel Novele za leto dni (1925-1937).
Nobelovo nagrado za književnost je Pirandello prejel leta 1934.