Jure Mavrič, 26. 10. 2013

Koliko ptic je v Mariboru, ki čivkajo »l'art pour l'art«?

Delo je potrebno opravljati tako, da se izpolni predčasno zastavljen namen. In čemu oz. komu je namenjeno to jesensko srečanje v Mariboru ali drugače, kdo dobro opravlja svoje delo?
:
:

Foto: Matej Kristovič / Festival Borštnikovo srečanje

Namen se kaže v tem, da se ustvarjalci, raznorazni gledališki in dramski delavci razživijo. Gledalcem ni namenjeno veliko, temveč nekaj zelo posebnega. Imamo priložnost videti, opazovati, kar navadno ostane nevideno. Igralci, ki spijejo kozarček več in nabesedujejo modrosti, so nič drugega kot obstranska škoda. Čar je v tem, da se gledališčniki med seboj rokujejo, gledajo v oči in govorijo o gledališču.

Nekaj posebnega je seveda tudi v tem, da kdo v lepi obleki odigra svojo prisotnost. V kolikor bi to bilo povsem odveč, se ne bi več pojavljalo. Vse to se očitno kaže kot posredno in prava nepogrešljivost ostaja neznana. Nič ni narobe, če je Borštnikovo srečanje zgolj največji gledališki dogodek v Sloveniji. Niti se mi ne zdi napačno, če gre le zato, da kdo s prevelikim avtom še kaj zasluži. V gledališču so pač sponzorski sedeži prazni.

Resnični razlog, da je to že oseminštiridesetič, je v občutku. Brezpredmetno je iskati enotno razlago zakaj je Borštnikovo srečanje možno. Možno je, ker se v teh dneh tu dogaja gledališče in vse kar k njem sodi. Ob tem je vse omenjeno zanemarljivo.

Na odru sedi Barbara, stoji Boris, kleči Klemen, sedi Jernej, Igor, Aleš, Nataša, Branko leži, Boris sedi, Jure kriči in vse to počnejo na nekakšen način. Še zdaleč niso edini, le nekaj želim nakazati. Igralce imamo priložnost spremljati med delom, medtem, ko je na njih nekaj spremenjeno. Bistveno je odkrivanje človeškega, ki mu k sreči še ni videti konca. Nekaj, kar posredno iz vsakdanjika prehaja v vsakdanjik. Najprej kot življenje, sledi misel, potem ideja, vse do izraza in na koncu v misel in občutenje ter besede in občutke.

Vse to se tu dogaja. Morda do naslednjega srečanja ne bo ostalo nič drugega kot bežen spomin. Čutno izgovorjene velike besede redko spremenijo karkoli. Pogrešam občutke in brez le-teh je prazna še tako modra misel. Po dobri predstavi ne le bučno ploskam, ampak obsedim. Po slabi predstavi čimprej zapustim gledališče in sem vesel, da je konec. Dobra predstava se ne konča in je nikoli ne pozabim. Slaba predstava je izguba časa.

In potem na ulici slišiš, da je Borštnikovo srečanje gledališki festival in se vrneš od koder si prišel.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Jure Mavrič, 24. 10. 2015
Zapis iz dnevnika
Jure Mavrič, 20. 10. 2014
Devetinštirideseti pristan
Jure Mavrič, 19. 10. 2014
They just did it