Benjamin Zajc, 16. 9. 2017

Koga se boji Virginija Volk?

Tri leta po uspešni predstavi Račka, smrt in tulipan je režiser Fabrizio Montecchi na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana postavil še eno predstavo z za otroke zahtevnejšo temo: Virginija Volk.
:
:
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Nastala je po predlogi istoimenske slikanice, ki jo je spisala Kyo Maclear, ilustrirala pa Isabelle Arsenault. Zgodba, ki sicer ni biografija o Virginiji Woolf in njeni sestri Vanessi Bell, vseeno predstavi sestri Vaneso (Maja Kunšič) in Virginijo (Martina Maurič Lazar). Čeprav je na začetku vse dokaj idilično, pa nastane problem, ko se Virginija začne počutiti prav volčje. Rjove, renči in zahteva tišino. Čeprav njena sestra ve, da je Virginija sedaj Virginija Volk, ne ve, zakaj se je to zgodilo, niti koliko časa bo trajalo in kako to popraviti. Tri vprašanja, ki dobijo svojo težo, ko subtilna igra besed gledalcu razkrije pravi pomen volčjega počutja.

Volkulja, v katero se Virginija spremeni s pomočjo senčne maske, skozi predstavo stalno kaže na simbol tistega, kar Vanesi ostaja neznano. V tem nezavedanju se rodi otroška nevednost, nedolžnost, s katero lik v trenutku pritegne sočutje. Postane kriva brez krivde, medtem ko se njena sestra sooča s svojim turobnim stanjem. Predstavo spremljam z budnim očesom, da bom lahko zvečer spisal recenzijo videnega. A prva in edina beseda, ki se mi poraja v glavi ob koncu uprizoritve je, “lepo”. Poseganje vanjo se zdi zmotno. Estetsko je namreč uprizoritev prijazna očem tako v prizorih s senčnimi lutkami kot tudi v bolj dramskih delih uprizoritve. Vizualni izgled lutk (Federica Ferrari) je narejen po motivih ilustratorke slikanice, zato so figure preproste, ozadja in senčni scenografski ter rekvizitni elementi pa so bogati tako z barvami kot tudi animacijo.

Oder gladko prehaja med sceno, namenjeno igralkama, in platnom za senčne lutke, zato močan preplet dramske igre in gledališča senčnih lutk ne moti. Vse senčne podobe igralki ustvarjata sami, s svojim telesom, papirnatimi silhuetami in predmeti. Kljub temu, da igralki “živita” med dvema odroma, se dogajanje ne spremeni v kaos. Vse poteka v posebnem ritmu, ki hkrati daje upanje in ga ubija. Gledalca pusti, da ob petju ptička in lepi glasbi zaplava s tokom vizualne podobe predstave, istočasno pa mu pričakovanje morebitnega nesrečnega konca tega ne pusti.

Tema depresije in melanholije je v izvirniku prikazana poetično in subtilno, kar Montecchi tudi upošteva. A se slednji dve lastnosti ne znajdeta v delih predstave, kjer igralki pripovedujeta zgodbo, ampak se preselita v svet senčnih lutk. Tako Virginijina želja po Rožnem vrtu, kjer ni žalosti, postane živa in vesela, četudi se globoko v matici tega simbola skriva zadnji korak volčjega dela. Montecchi nam je na otroški oder ponovno uspel pripeljati temo, ki jo sami otroku težko razložimo. On to naredi namesto nas. Predstavi nam volka in nas uspe pustiti iz dvorane, ne da bi kogarkoli krivili ali obsojali. Iz dvorane nas odpelje čiste, pomirjene.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Pin-pin-pingvin, ki zna pogreti srce
Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Zverinska poslastica na meji lutkovnega
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Film o pionirju slovenskega lutkarstva
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Enostavno, smrt
Benjamin Zajc, 14. 9. 2017
Divje navihani kovčki
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2017
Za črnim oblačilom
Maša Radi, 16. 9. 2017
Oder kot igralnica
Olga Vujović, 13. 9. 2017
Če ima lutka noge, mora hoditi!
Maša Jazbec, 16. 9. 2017
Nokavt klasični lutkovni obliki
Nika Švab, 16. 9. 2017
Kaj pa če …
Benjamin Zajc, 17. 9. 2017
Zajčki in korenčki