Ivo Prijatelj v drami Totenbirt zajame – četudi prostor dogajanja v uvodnih didaskalijah zameji, s tem ko ga locira le na severovzhod Slovenije – miselni okvir celotne slovenske posttranzicijske družbe. Fabula poteka v drugi polovici devetdesetih, ko je zarjavelo kolesje bivše »Juge« nadomestila na videz naprednejša mašinerija dolgo pričakovane avtonomije. Življenje likov in njihovo vsakdanjo rutino – preživeti še en dan v na novo zgrajeni skupnosti – bi lahko ujeli v format naturalistično ovekovečene razglednice.
Vse osebne zgodbe postanejo javne pod okriljem okajenih sten Totenbirtove gostilne. Prostora, ki je zavetje, spovednica in past hkrati. Je biotop ljudi, ki so pod težo spominov in hipne nostalgije po drugačnih dneh svoje pribežališče našli v zaprtem krogu alkoholnih hlapov in mastnih rebrc. Avtor v zgodbo – sicer očiščeno pretirane psihološke dispozicije – realistično vplete miselnost ljudi, ki – z izjemo mladih, a nič manj pretkanih in preračunljivih – v gostilno vstopajo in medias res. Posamezne izpovedi, ki ne presežejo slovarske definicije površinske konverzacije, se na koncu nasilno zlijejo v protagonistovo življenje. Gostilničar Štef Anderlič je priseljenec, v prostem času strasten in naiven kupec gradbenega materiala, ki izza točilnega pulta zvesto spremlja pripetljaje navidezne tovarišije, saj vse nastopajoče bremeni ista (pol)pretekla zgodba.
Vdor realne podobe kapitalizma je v provincialno okolje vnesel vsesplošno zmedo in ljudi razdelil na dva pola. Nova tehnologija, pomen izobrazbe in hiter miselni (in fizični) prestop iz obdobja enoumja v čas t. i. demokracije so človeku po eni strani omogočili boljšo orientacijo v krasnem novem svetu, vendar pa so ga brezkompromisno opeharili za možnost vzpostavitve pristnih medčloveških odnosov. Ves delovni dan je fizična borba za obstoj, čeprav naj bi se pritlehno nevtralizirala (ali celo izničila) v objemu domačnosti gostilniškega interierja. Zdi se, da je le Štef tisti, ki novih časov ne razume najbolje. Je neprostovoljno ozdravljen alkoholik in nekdanji harmonikar, ki ga je žena – po vzoru pri Slovencih čedalje bolj priljubljene vzhodnjaške filozofije – spreobrnila v »človeka po meri«. Tam, kjer je včasih najverjetneje imel prostor Tito, sedaj visi Sai Baba. Pragmatizem je zamenjala metafizika, le da nihče ne ve, kaj natančno to je. Nekoč trdne vrednote je bilo treba čez noč predrugačiti ali pa je to, kot v Štefovem primeru, naredil kdo drug, da bi si – še ena izmed značilnosti naturalističnega pisanja – pripravil svoj manevrski prostor za prihodnost. Protagonist pod težo obtožb o nepremišljeni gradnji in širitvi lokala – pogubila ga je ena izmed kapitalističnih parol: graditi, graditi, graditi! – izgubi stik z realnostjo in se zopet transformira v starega Štefa-pijanca.
Avtor seže v devetdeseta leta, ko se je gradilo, mešalo, betoniralo in se obenem začenjalo spogledovati z eksotičnimi kulturami. Trend potrošniške družbe je človeka oropal prejšnjih idealov in vrednot. Malta je postala sinonim tudi za krpanje osebnih težav. Plast za plastjo pa je – namesto da bi jo prikrila – odkrivala gnilobo družbe, ki se je v obdobje (obljubljane) vsesplošne svobode podala brez trdno zastavljenih temeljev. Lokalna zgodba ljudi iz Totenbirta se delokalizira z osebnimi koristmi, ki jih tajijo vsi, le Štef ne. Obdobje enoumja je očitno zamenjalo obdobje manipulacije in hinavščine. Zopet brez (pravih!) vrednot.
(Ko vrednote odvzamejo (pravi) značaj, Predramnik 2. Bilten Tedna slovenske drame)
***