Vesna Pušnik Brezovnik / STA, 20. 6. 2019

Katja Vravnik in Tea Kovše iz Zadruge ZRaven: Združujeva sodobni ples in lutke (intervju)

Avtorici in performerki Katja Vravnik in Tea Kovše sta tandem, ki v lokalnem okolju Raven na Koroškem nemalokrat preseneča z nekonvencionalnimi akcijami, aktivizmom, uličnimi predstavami ali plesnimi grozljivkami. Njun glavni fokus je Gledališče DELA, v katerem združujeta sodobni ples in lutke, z ustvarjanjem pa že prodirata širše, tudi v tujino.
:
:

Foto: Pixabay

Tea Kovše je končala študij dramaturginje na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter ustvarja kot režiserka in lutkovna animatorka. Je umetniška vodja Gledališča DELA, ki sodi pod okrilje Zadruge ZRaven s sedežem na Ravnah na Koroškem.

Koreografinja, plesalka in grafična oblikovalka Katja Vravnik je diplomirana komunikologinja in direktorica Gledališča DELA. Občina Ravne na Koroškem jima je za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti v lanskem letu aprila podelila Prežihovo plaketo. Obe sta samozaposleni v kulturi.

 

Kaj trenutno pripravljata?

Katja: Najbolj sveže je to, da pripravljava novo produkcijo. Sprejeti sva bili na mednarodni projekt za raziskovanje sodobnih scenskih umetnosti PARL v Ljubljani, ki ga vodi Via Negativa. Med domačo in tujo konkurenco sva bili sprejeti s konceptom, v okviru katerega raziskujeva svoj projekt.

Tea: Tako bova v začetku septembra delali z znanimi umetniki, sodobnimi plesalci in dramaturgi.

 

Med vajine izvirne metode sodita kontaktni ples z lutko in ples senc. Kaj je to?

Katja: Obe metodi sta podprti s strani ministrstva za kulturo, kjer sva dobili delovne štipendije. Ples senc je metoda, kjer sva združili senčno gledališče in sodobni ples. Začele sva ustvarjati iluzijo na platno. Od senčnega gledališča se razlikuje po tem, da je svetilka premikajoča, ponavadi je namreč statična. Gre za ples svetilke in ples plesalca.

Tea: Pri senčnem gledališču se bolj ukvarjajo s sencami, kako sence izgledajo, ko lutke delajo. Midve pa lutk sploh ne uporabljava. Kot lutkovna animatorka se ukvarjam s to svetilko in s tem, kaj jaz hočem, da je na platnu. To logiko sva obrnili in jo hočeva predstaviti. Predstava Glava v rit je v celoti narejena na tej metodi.

Katja: Kontaktni ples z lutko pa je nastal, ko sva želeli v gib lutke vključiti gib plesalca. Prišlo je do kontakta, ki se razvija.

 

Glede na to, da se ukvarjata z več različnimi področji performativne umetnosti, ali se vama zdi, da je to prednost, ali pa bi bilo morda bolje, da bi se kar najbolje poglobili v eno zvrst?

Katja: Mislim, da je to prednost, če jo znaš izkoristiti kot prednost. Ima pa tudi precej minusov, saj se svetova plesa in lutke v realnosti sploh ne srečata. Po drugi strani imava precej več možnosti, kam lahko greva, na koga se lahko obrneva, s kom lahko sodelujeva.

 

V zadnjih sedmih letih sta uprizorili 19 lutkovnih in plesnih performansov. Katere tri projekte bi omenili kot prebojne?

Katja: Mislim, da je bil prvi predstava Ahti, šiht!, na kateri sem jaz bila še gledalka. Tam sva se s Teo srečali in začeli graditi skupno zgodbo.

Tea: Kot drugega bi izpostavila abonma Več kot šimpanz, kjer smo se takoj, ko smo začeli delati pod imenom Gledališče DELA in ko se je Katja pridružila, drzno odločili, da bomo naredili svoj abonma. V eno sezono smo umestili pet predstav in obravnavali pet problemov. To je bil tudi prodor na ulični festival Ana Desetnica in v lastne metode dela.

Katja: Tretjega pa mislim, da še ni.

Tea: Mislim, da je ta, ki prihaja.

 

Na Ravnah na Koroškem sodelujeta pri organizaciji festivalov in abonmajev. V zadnji sezoni ravenskega Kulturnega centra je bila novost vajin Svobodni abonma. Zakaj "svobodni", kaj je prinesel?

Katja: Ljudje so čisto preveč ujeti v neke okvirje, zato "svobodni". Da razbijemo rutine. Najbolj pomembno pa je bilo, da pripeljemo sodobno kulturo, glasbo, ples, lutke na Koroško. Mi vse to že približujemo s svojimi produkcijami, z abonmajem, ki je zajel eno lastno produkcijo in dve tuji, pa smo pripeljali še umetnike od drugod.

Tea: Abonma je imel vsebino s poudarkom na sodobnem plesu. Vključeval je tudi pogovor s teoretikom Rokom Vevarjem in eno delavnico.

 

S svojim delom vseskozi nagovarjata ljudi k akciji, kritičnemu razmisleku. Kako ocenjujeta, da vama to uspeva? Sta zadovoljni z odzivom v lokalnem okolju?

Tea: Najprej bi lahko rekla, da nisem zadovoljna. Ker zadovoljen si verjetno takrat, ko imaš polne dvorane. Tudi nama je to vedno cilj. Ampak meni je super tudi, če je samo eden navdušen in ima na koncu nekaj povedati. Kar seveda ne pomeni, da hočeva, da samo eden pride na predstavo.

Katja: Želela bi si odnos z odločevalci. Ni nujno, da pridejo na predstave, glavno je, da imajo nek odnos do tega, da se pogovarjajo o tem, da se znajo pohvaliti s tem, kar imajo.

 

Ali pri podajanju čutita naklonjenost ali morda tudi kdaj odpor, nerazumevanje?

Katja: S tem se veliko ukvarjava. Jaz si pravzaprav želim, da če nekdo pride na predstavo in mu ta ni všeč, da gre ven. Da izrazi to mnenje, to svobodo. Tudi zato, ker vdirava v prostor občinstva, naju ti odzivi zanimajo.

Tea: Midve nočeva koga razjeziti. Pri najinem odnosu, pogovoru, delanju gledališča in snovanju koncepta je v ospredju to, da če je problem, je problem. Velikokrat si rečeva, da nimava rešitve, ampak je pa to problem. Dajmo pokazati problem. Sicer pa v okolju čutiva oboje, na eni strani naklonjenost, na drugi je to lahko nekomu tudi čisto mimo.

 

Ali vedno, odkar delujeta skupaj, delujeta v tandemu? Zakaj?

Tea: Meni se zdi zelo pomembno, da najdeš nekoga, s katerim deliš iste misli, cilje, vizije. Imava tudi ogromno drugih sodelavcev, a vedno kakšne projekte, ki jih delava sami. In dokler se bom počutila svobodno, čutila navdih v njeni družbi, ne vidim smisla v tem, da ne bi delali skupaj.

Katja: Ko najdeš nekoga, s katerim lahko delaš, je to to. Imava sicer tudi vsaka svoje projekte, a v manjšem obsegu.

 

Kdo je vajina ciljna publika, v katerih prostorih vse delata?

Katja: Bazo imava na Koroškem, kjer skrbiva za izobraževalni program, za svojo produkcijo, hodiva pa tudi ven. Ciljna publika ni samo Koroška, je svet, a hočeva skrbeti za dobro bazo.

Tea: Korenine imava na Ravnah, sicer pa sva ustvarjali že v Ljubljani, na Dunaju, na Finskem, Angliji, Madžarskem, pred kratkim na Hrvaškem. Teh povezav je mnogo.

 

Kaj lahko umetnost, ki ni na ravni ljubiteljske, prinese v manjše kraje?

Tea: Boljše življenje, odpiranje glav. To je enako, kot če se odločiš, ali boš bral šund ali kvalitetno knjigo.

Katja: To je enako, kot če bi se ljubiteljsko ukvarjali z izdelavo jekla. Verjetno bi bili drugačni rezultati, kot pa če imamo za to usposobljeno podjetje.

 

V umetniški rezidenci na Finskem sta izpostavljali, da si mora umetnik sam določiti svojo vrednost. Kakšno vrednost si določata sami?

Katja: Neomejeno. Premalo se zavedamo, da si sami sebi ustvarjamo vrednost. Umetnost je vedno bila neka kritika in to kritiko bomo vseeno podali, tudi če ne bomo plačani za to.

Tea: Poleg tega, da je to naše delo, je to še dobrobit svetu. To, da denarja ni, te ne ustavi. In določeni ljudje se tega zavedajo in to izkoriščajo. Če boš delal brezplačno, je pač to tvoja cena za ta projekt. Je pa tudi Gledališče DELA, ki je v prvi vrsti izhajalo iz predstave Ahti, šiht!, ta naš klic, da je gledališče delo, da smo umetniki delavci. Tu je bil preskok iz društva Kunkuvo v gospodarsko zadrugo. Naredili smo tudi premik v organizaciji in se odločili, da se nočemo več prijavljati na ljubiteljske razpise.

Tea Kovše, Katja Vravnik