Slastni mrlič Matjaža Zupančiča se dogaja v čakalnici tipične železniške postaje z umazanimi, zaudarjajočimi sanitarijami, veliko uro in neudobnimi stoli. Drama me je pritegnila, ker zadnjega pol leta dnevno obiskujem glavno avtobusno in železniško postajo v Ljubljani in jo zato v branje priporočam vsem uporabnikom javnega prevoza, ko bodo naslednjič čakali na vlak ali avtobus. Pritegnila pa me je tudi zato, ker se začne s (precej fantastično) pripovedjo.
Mlad par zamudi vlak in se znajde v čakalnici s starcem. Ona bi se pogovarjala, on bi bil tiho. Starec začne pripovedovati: »Hočete slišati zgodbo o praznem vlaku? Pridite bliže. To je zelo nenavadna zgodba, zato jo skrbno poslušajte.« Pripoveduje o vlaku, na katerega je skočil v mladosti in v grozi ugotovil, da na njem ni nikogar: »Pošast nima voznega reda, pride, kadar se ji zljubi, vzame te s seboj in te drži, dokler ji ugaja.« In na tem vlaku brez ljudi je v trenutku, ko je že imel pripravljeno zanko, da bi se obesil, v njegov kupe stopil sprevodnik …
V drami nastopa devet likov, ki bi jih lahko našli na vsaki postaji. Mlad par, ki nekam hiti, starec, ki ne hiti nikamor, postopač in dama v črnem, ki se na postaji srečujeta redno, a se ne poznata oziroma se torej poznata na videz, ter krovca (ki bi bila lahko katerakoli druga delavca). Potem sta tu še preiskovalec, ki želi govoriti o sebi, in neznanec, ki se želi držati zase.
Neznanec je tisti lik, ki dogajanje zaplete. Kdo je? Mlad sprevodnik, ki ga je pred leti na fantomskem vlaku srečal starec in ga vse odtlej čaka, človek, ki je skrivoma zalezoval krovčevo hčer in se nato obesil, ljubimec, ki se pojavlja v sanjah mlade ženske? Različne zgodbe čakajočih se prepletajo, elementi se ponavljajo, a ne prekrivajo in nikakor ni mogoče zložiti sestavljanke … Preiskovalec v nekem trenutku vzklikne: »Čakajte! Ne razumem. Resnično, ne razumem. Nekaj je pri vsej stvari, kar se izključuje med seboj.« Neznančeva identiteta ni jasna, niti sam ne ve, kdo je oziroma koga v njem prepoznavajo drugi. Ne more več prepoznati sebe, ker ne prepoznava, kako ga vidijo drugi, ne ve več, kdo je, in to poimenuje preprosto: »Neznosnost.«
Neznanec pred neznosnostjo pobegne v sanitarije in se obesi. Ostali čakajoči ga snamejo in prenesejo v čakalnico. Nato se zasliši prihod vlaka in življenje se vrne na stare tire. Pozabijo na neznanca in hitijo na vlak. Ponovno ga zamudijo. Vračajo se v čakalnico. Kar nekaj časa ne opazijo, da trupla ni več tam. Neznanec visi na istem mestu, kot je visel prej. Potniki v zbrani tišini mirno stojijo. Precej časa noben dogodek ne zmoti te tišine.
Groteska Slastni mrlič ponuja veliko prostora za razmišljanje o fluidnosti identitet in problemih, s katerimi se sooča posameznik, ki sebe ne prepoznava več znotraj družbe. Slika tudi odnose med spoloma, družbenimi razredi in starostnimi skupinami. Hkrati jasno kaže potrebo ljudi, da si stvari pojasnjujemo, da iščemo razlage, ustvarjamo zgodbe in tako iz kaotičnih realnosti poskušamo ustvarjati red. Za osmišljanje pa potrebujemo druge.
Za štafeto branja nominiram Sandro Jenko, teatrologinjo, zaposleno v Slovenskem gledališkem inštitutu.
Povezava: Matjaž Zupančič: Slastni mrlič