Novice
Da Slovenija potrebuje kulturno promocijo v tujini, slišimo pogosto. Sodobni koncept predstavitev nacionalne gledališke produkcije pod imenom »showcase«, ki je pogost del programa festivalskih manifestacij, je tako ali drugače produkt globalne potrebe po prikazu svojega ustvarjanja potencialnemu posredniku, ki bi ponesel kulturni produkt naprej – do naslednjega kupca. Več
Kolumne, Iz festivalskega lista, Festival Borštnikovo srečanje
Slovenska lutkovna pokrajina šteje tri ambiciozne lutkovne institucije in še vsaj petkrat toliko prepoznavnih avtorskih skupin. Produkcija je obsežna, njen potencial nedvomno velik. Vsako leto nastane nekaj pomembnih, vrhunskih predstav. Kaj torej slovenski lutkovni ustvarjalnosti še manjka do razcveta? Več
Kolumne, Iz festivalskega lista, Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije - ULU
Svet je sestavljen iz odnosov: med mano in drugim, med mano in drevesom, med mano in hišo, mojim spominom na hišo in hišo danes, med mano in zgodbo, ki jo berem, med mano in predstavo, ki jo gledam, med mano in predstavo, ki sem jo gledala in je ostala v mojem spominu, med sliko in zvokom, med govorjenjem in molčanjem, med prostorom in časom, med prej in potem, med pogledom in podobo, med videzom in dotikom. Več
Nemara je moje prepričanje, da jih potrebujemo, preveč samoumevno – kot so samoumevni razlogi zanj: pretok informacij, potreba, da se tukajšnji ustvarjalci in gledalci soočajo s tem, kar ustvarjajo drugod, umetniška doživetja, ki so vredna sama po sebi, hkrati pa širijo prostor, da se ne bi spremenili v zaprto, vase zagledano provinco? Več
Tik pred začetkom Tedna slovenske drame, ko je zaradi priprav na festival v našem gledališču običajno najbolj »napeto« in je pred vrati še premiera s pomenljivim naslovom (v luči zadnjih dogodkov) Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra v režiji Marka Bulca in ko se v začetku aprila pričnejo vaje za besedilo sodobnega angleškega dramatika Martina Crimpa s prav tako pomenljivim naslovom Kako jemati njeno življenje, do konca leta pa še študiji treh predstav s prav tako pomenljivimi naslovi, Začetek konca, Proti severnemu vetru in Žalujoči ostali, se nam je zgodila »kranjska sramota« – ostali smo brez (že junija 2010 izbrane in s pogodbo potrjene) direktorice Ivane Djilas, ki je ostala pred zaprtimi vrati Prešernovega gledališča. Več