Revija se začenja s stalno Ekranovo rubriko Predmet meseca, v kateri Ana Šturm ob arhivskih fotografijah, posnetih sredi 70-ih let na Tednu domačega filma v Celju, spomni na družbeno vlogo igralca kot delavca, na njegovo vlogo v »resničnem« življenju, ko šele organizira delovne procese, v katerih bo proizvajal fikcijo. Fokus se nato obrne k subjektu. Večina tekstov daljšega formata izhaja iz osnovnega problema tako filma kot gledališča, ki ga v prvem prispevku razgrne Jaka Bombač. Kako deluje in kaj pomeni »subjekt«, ko nastopa v vlogi na odru ali pa na ekranu, filmskem platnu? Kdo ali kaj sploh je ta subjekt in ali ni sam pojem subjekta zgodovinsko pogojen? Kaj je razlika med avtentičnostjo in (mediatizirano) igro, med resnico in lažjo? Niso morda laži na platnu bolj pristne od lažne resničnosti? Ali nimajo, pravi Paolo Caneppele, lažne solze večjega učinka na gledalko in pristnost njenega doživljanja, kot je to morala ugotoviti v Gorici rojena zvezda črno-belega filma Nora Gregor? Nekdanji Ekranov urednik, Stojan Pelko, poglobi razmislek o afektivni dinamiki med subjektom, ki gleda, in objektom filma, ki skozi premeščanje subjektivnih in objektivnih perspektiv na platnu lahko gledalki pride bolj do živega kot resnični bližnjik.

Velik poudarek je tudi na perspektivi samih igralcev, ki opravljajo transformacijo v različne vloge, medtem ko njihovi levitveni procesi in kreacije pogosto ostanejo zgolj predmet njihovega internega doživljanja, ki jih redko delijo z nevpletenimi. V tej številki »neulovljivo naravo« igralskega poklica radodarno ubesedita kolega igralca Marko Mandić in Anuša Kodelja, oba aktivna tako v gledališču kot na filmu. Maša Peče v svojem prispevku pogleda v ozadje »kaskaderskega paradoksa«. Kaskaderji so v vsakem filmu, a gledalci tega ne vidimo, saj je prav to njihova naloga. Pogosto nevidni ostanejo tudi drugi podporni poklici. Scenografinja Barbara Kapelj se je o teh poklicih in doprinosu pogovarjala s kostumografinjo in modno ustvarjalko Sanjo Grcić, oblikovalko maske Tinko Prpar in igralko Katarino Stegnar.

Anja Banko v tekstu Zvezde so večne, kajne? piše o fenomenu spolno nesorazmernega pritiska na zrele igralke v Hollywoodu ki se, da bi obstale v tem konkurenčnem kapitalistično-patriarhalnem svetu, ne smejo (vidno) postarati. Hrvaška dramaturginja in koreografinja Anna Javoran se sredi ustvarjalnega procesa za projekt Politopornografija: študija primera, ki ga je navdihnil jugoslovanski »črni val«, sprašuje, ali lahko eros teles na platnu oddvojimo od objektivizacije in poblagovljenja? Skupaj z njo se sprašujemo, kako ujeti ves ta žar, domišljijo in življenje iz odra in platna, za katere slutimo, da niso lažni in bi nam lahko dali zagon, da bi pogledali za zastor onkraj varljivih videzov in lažje postali subjekti revolucije. 

Revijo urejata Pia Brezavšček in Ana Štrum.