STA, 5. 9. 2020

Iva Horvat: V krizi se v uprizoritvenih umetnostih dogaja renesansa

V sklopu platforme Trigger je Ljubljano obiskala promotorka na polju uprizoritvenih umetnosti Iva Horvat. Na tridnevni delavnici je z umetniki kovala dolgoročne strategije dela in prisotnosti na različnih trgih. Iva Horvat v času korone zaznava renesanso na področju scenskih umetnosti, ki je dobra priložnost za razmislek, kaj in kako se dela.
:
:

Delo na delavnici z Ivo Horvat, ki z Elise Garriga vodi tudi priznano agencijo ArtRepublic, je bilo individualizirano in praktične narave ter namenjeno vsem oblikam projektov v različnih razvojnih fazah. Pri tem je Iva Horvat 12 udeležencem in udeleženkam nudila mentorstvo: "Ne odločam o tem, kakšno strategijo bodo ubrali, ne odločam za njih, temveč jim pomagam, da najdejo najbolj organsko metodo in orodja, s katerimi bodo pristopili k svojemu projektu, da bo ta pridobil na neki ravni, naj bo ta lokalna, državna, mednarodna,..."

Pri tem se je treba zavedati, da ima vsak trg zelo specifične mreže, razlikujejo se pristopi za vzpostavljanje sodelovanj, prav tako je različna konkurenca. Umetnik mora opraviti študijo celotnega procesa in določiti časovni okvir, "saj le tako lahko dobi vizijo dolgoročnega projekta znotraj določene strategije". Pri vsem skupaj pa je najpomembneje, "da je umetnik koherenten znotraj polja, v katerem ustvarja", je v pogovoru poudarila sogovornica.

Mora biti umetnik na kaj posebej pozoren, če želi vstopiti na tuji trg? "Gre za manipulacijo s samim kreativnim elementom. Če je ta samo po sebi dovolj zanimiv, lahko najdemo pot, da se preformira. Predvsem pa mora umetnik vedeti, koga s svojim projektom nagovarja in kako bo njegov projekt razumljen v določenem prostoru. Prisiljen je v spoznavanje drugih lokalnih trgov. Mednarodno ni namreč nič drugega kot morje lokalnih trgov."

Beseda mednarodno se zdi v času novega koronavirusa strašljiva. Kot da beseda teče o nečem daljnem, nedosegljivem. A Iva Horvat meni, da se nam v času epidemije ni zgodilo nič drugega kot to, da smo se znašli v nekem procesu: "Kar je bilo, je bilo. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pa je, kako bomo nadaljevali?"

Dodala je, da zanjo korona ni bila prelomni korak za pogled naprej, saj je to del njenega posla in praktično vsak mesec razmišlja, kaj dela in če ima to smisel. "Dogaja pa se, da so se umetniki v tem trenutku oprijeli nekega virtualnega elementa, da ugotovijo, kako lahko znotraj v internacionalizaciji nastale panike spremenijo ali prilagodijo svoje projekte. To je dober korak v procesu razmišljanja," je poudarila.

Po njenih besedah se morajo umetniki in umetnice zdaj odločiti, ali se bodo zatekli k tehnološkim rešitvam ali pa se bodo odločili, da je njihov projekt primeren zgolj za izvedbo pred občinstvom. Prav to pa sta tudi ključni vprašanji, s katerima se sedaj ukvarja uprizoritvena scena.

"Vsak od nas se mora spraševati o svojem delu. A do tega prej ni prišlo, ker nam je krajina odgovarjala. Znali smo se obrniti, imeli smo vzpostavljeno mrežo. A zdaj so te mreže postale krhke. Kaj se z njimi dogaja? Kateri so sedaj naši partnerji? Skušati moramo razumeti tudi spremenjeno pozicijo drugega. S korono smo pridobili zavest, da je na drugi strani nekaj, kar ni več tako stabilno, kot je bilo," je opomnila.

Po njenih besedah bodo v tem obdobju nekateri na sceni ostali, nekateri bodo morda izpadli, rodili pa se bodo tudi novi: "Dogaja se renesansa znotraj našega poklica, ki je hkrati zelo dobra priložnost za razmislek o tem, kaj se dela in kako se dela."

Mislite, da je sedaj trenutek, da se umetniki in umetnice pogumno zazrejo naprej? "Glejte, mislim, da jim pravzaprav ni treba storiti ničesar. Ni jim treba ne naprej ne nazaj. Slediti morajo svoji intuiciji, ta je v času korone najpomembnejša stvar. Če meniš, da je ta trenutek tak, da bi raje čakal, da se vse vrne v normalo, boš čakal. Jaz denimo ne bom. Mene žene drugačen motor. Iskala bom nekaj novega, ko pa se bo vse vrnilo v t.i. normalo, bi si želela biti na neki drugi razvojni stopnji."

Glede na to, da se ljudje razlikujemo, je po njenih besedah težko kar vse hkrati pozvati h kolektivnemu razvoju, da bomo kot družba boljši in solidarnejši: "Težava je v tem, da smo solidarni zato, ker nas druži strah pred krajino, ki nas obdaja. In se zato združujemo po sektorjih. Ko pa bo ta krajina ponovno delovala kot poprej, se solidarnost konča, ker drug v drugemu vidimo konkurenta. In kdor doslej ni bil solidaren, tudi v času krize ni, morda je zgolj lažno solidaren."

Po besedah sogovornice je dejstvo, da so se neki ustaljeni parametri zrušili, po drugi strani pa imamo ravno zdaj priložnost, da jih zgradimo na novo. Kot primer je navedla festival, ki je lahko doslej gostil pet projektov, po novem pa lahko le dva: "To pomeni, da bo izbral tista dva, ki se mu zdita zanj najpomembnejša. Prišlo bo do neke pozitivne filtracije. Vsem ne bo več mogoče nuditi vsega. In kdor ni bil v trenutku kritične točke spremembe svojega razvoja, je to točko morebiti prešel in ne sledi toku, ne bo šel skozi."

Umetnikom pa Iva Horvat na srce polaga, naj svojemu delu postavijo vrednost. "Na delavnici smo delali na primeru pogovora med umetnikom in direktorjem gledališča. Kot direktorica sem vprašala sogovornika, koliko stane njegova predstava. In on odgovori, da se lahko o tem pogodiva. In v tistem hipu ustavim delavnico in ga vprašam: O čem bi se ti pogajal, o vrednost tvojega dela? Nemogoče," je povzela situacijo.

Vrednost umetniškega dela je mogoče natančno določiti, poudarja. In do te številke umetniki in umetnice pridejo, ko seštejejo konkretne stroške za plače vseh vpletenih v ustvarjalni proces, za material, ki so ga potrebovali za produkcijo, itd. Ko je vrednost določena, pa se umetnik lahko odloča, kako se bo z njo postavljal na tujih trgih. V nekaterih državah lahko denimo zaradi višjega standarda za delo dobi več, v drugih manj. Najpomembneje pa je, da umetnik svojo ceno gradi na podlagi svojih potreb, pri vsem skupaj pa naj po priporočilu sogovornice ostaja koherenten do sebe in do svojega posla.

Trigger, Iva Horvat