Matoh zna biti "znotraj svoje sugestivne, nemalokrat silovito izražene ustvarjalne svobode izvrsten partner, igralec, ki sleherno vlogo oblikuje kot sklenjeno celoto, osmišljeno v celoviti interpretaciji uprizarjanega dramskega dela", je med drugim pisalo v obrazložitvi Borštnikovega prstana, ki ga je prejel leta 2004. Poleg najvišje igralske nagrade je prejel še tri Borštnikove nagrade in številna druga priznanja.
Leta 2018 je prejel nagrado tantadruj za življenjsko delo. V obrazložitvi je žirija zapisala, da za Matohovo igro lahko rečejo: "Ko oblikuje najboljše vloge, se zdi, da sploh ne igra. Zdi se, kot bi se lupil, slačil, njegovo razgaljanje gledalce vleče v vrtinec pod varljivo spokojno gladino skrivnostnega tolmuna. Na videz povsem preprost, nič posebej teatralen, tako rekoč kot človek iz navadnega življenja. Ves čas ostaja na meji obeh svetov, sveta lika in lastnega življenja, zdi se, da liki tečejo skozenj."
V Metliki rojeni Matoh je igralsko kariero začel v Šentjakobskem gledališču in Lutkovnem gledališču, nakar se je odločil za študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani, ki ga je zaključil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah. Za to kreacijo je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado, nagrado Festivala malih scen v Arezzu in študentsko nagrado Sklada Staneta Severja.
Ob vlogah, ki jih je pozneje ustvaril na odru matičnega novogoriškega gledališča, se je vključeval tudi v druge ansamble, od kranjskega Prešernovega gledališča, Mestnega gledališča ljubljanskega, ljubljanske Drame do Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
V svoji poklicni igralski karieri je ustvaril okrog 100 vlog, veliko velikih, magistralnih vlog, v širokem izraznem razponu od klasične prek moderne do sodobne svetovne in slovenske dramatike. Poklicno pot je sklenil z upokojitvijo leta 2013 z vlogo Stanka v intimni drami Srečanje dramatičarke Nine Mitrović.
Med igralskimi mojstrovinami, s katerimi je bogatil primorsko gledališče, velja omeniti vlogo Frana Levstika v igri Matjaža Kmecla Levstikova smrt v režiji Dušana Mlakarja, vlogo Petra Pajota v Strniševih Ljudožercih v režiji Mileta Koruna in Oglejskega patriarha v Smoletovem Krstu pri Savici v režiji Janeza Pipana.
Zaigral je tudi v nekaj slovenskih filmih.