Eksplozija optimizma

Festival v Avignonu je največji gledališki festival v Franciji in brez dvoma eden pomembnejših kulturnih dogodkov v svetu. Vsako leto julija se množica ustvarjalcev, tehnikov in gledalcev  odpravi na jug Francije, tam je v skorajda neznosni vročini pomembna zgolj ena stvar: gledališče. Med festivalom mestna in regionalna ekonomija živita od poletnega navala obiskovalcev z vsega sveta. Udeležba na festivalu je že marsikateremu umetniku spremenila življenje, kot na primer Romeu Castellucciju.

Pravila tekmovalnega (In) dela zahtevajo določeno umetniško prepoznavnost; udeležence tako povabi mednarodna strokovna žirija. V netekmovalnem (Off) delu pa različne skupine in združenja najamejo dvorane v upanju, da bodo pritegnile čim večje občinstvo in se čim bolje promovirale – na koncu vsake predstave smo bili gledalci celo naprošeni, naj o njej govorimo in nanjo povabimo vse svoje znance.

Poudarek  letošnjega festivala je bil na mladosti in prihodnosti. Kot sta povedala direktorja Hortense Archambault in Vincent Baudriller, je bil festivalski program navdihnjen z energijo drugačnega, s tisto energijo, ki »nam pomaga prilagajati se, ko se zavedamo velikosti sveta in njegovih možnosti ter prihodnosti, z energijo tistih, ki ustvarjajo in napredujejo krizam in konfliktom navkljub«.

V žarišču festivalskega programa sta bila Stanislas Nordey in Dieudonné Niangouna. Nordey je pustil pečat na francoski sceni z angažiranim delovanjem po letu 1988, deluje pa kot režiser, igralec in raziskovalec. Niangouna je podobno vsestranski ustvarjalec; vodi svojo igralsko ekipo, režira, piše in igra.

Eden izmed omembe vrednih elementov prizorišč tekmovalnega dela je prostor: večina uprizoritev se je odvijalo v dvoranah in na dvoriščih, zaznamovanih z zgodovino. Tako prizorišče ni bilo zgolj prazen prostor, temveč volumen, uokvirjen z arhitekturo.

Prva tekmovalna predstava, ki sem si jo ogledala, je bila Bobni in kopanje (Drums and digging), delo kongovskega režiserja Faustina Linyekula. Predstava je bila zanimiv hibrid med gledališčem in plesom: režiser jo je pričel s pojasnilom, da ima dovolj afriškega gledališča, ki prikazuje »zamorce, ki trpijo in crkujejo«. Postopno se je občinstvu predstavilo preostalih šest plesalcev/igralcev. Ples je nihal od abstrakcije do spopada, z občasnimi pripovednimi prekinitvami o zgodovini Konga in z navidezno nesmiselnimi ponavljajočimi se prizori, katerih prevod so nam posredovali nadnapisi. Dimenzija prostor-čas se je nenehno gibala med preteklostjo in sedanjostjo – ustvarjalci so s plesom in pripovedovanjem zgodb kopali po spominu. Končni vtis je bil tako zanimiv, a zmeden: s soigralci smo se spraševali o pomenu plesne abstrakcije in vlogi pripovedi v sodobnem plesu.

Druga, meni najljubša tekmovalna predstava, je bila Pijanost (Rauch) nemškega dramatika Falka Richterja. Mednarodna zasedba pripoveduje dvodelno zgodbo o ljubezni in kapitalizmu. Generacija nekaj čez dvajset je izgubljena: premlada, da bi vedela, kaj točno ji manjka, in prestara, da bi lahko brezciljno čakala na prihodnost. Igralci v Pijanosti so podobno kot v predstavi Bobni in kopanje tudi plesalci; pripoved se je povezovala s plesom, čeprav je treba poudariti, da besedilo ni bilo podrejeno plesu, prej je bil ples podlaga besedilu. Scenografija je bila preprosta, a učinkovita, sestavljena iz kavčev in instalacij v obliki kock, ki so služile kot odskočna deska za plesalce  Uporaba glasne glasbe in močne luči je pogosto spominjala na rock koncert: na koncu se je glavna zvezda, avtor Falk Richter, pridružil igralcem na odru in izrazil ves svoj odpor do Angele Merkel. 

Avignon za vedno (Avignon à vie) je zadnja izmed predstav, ki sem si jih ogledala v tekmovalnem delu: je predvsem hvalnica mestu, festivalu in njegovemu stvaritelju Jean Vilarju. Prizorišče je bilo tokrat še posebej zanimivo: znamenito dvorišče pred Papeško palačo (Cour d'honneur). Edini igralec Denis Podalydès je imel zahtevno nalogo: branje dveurnega besedila, katerega je soustvaril z režiserjem Pascalom Rambertom. Delo je nanizalo precej anekdot, s katerimi smo se lahko vsi obiskovalci festivala vsaj malo poistovetili: o peklenski vročini, paničnem iskanju prave dvorane in o obisku pri vedno istem sumljivem prodajalcu kebaba na poti iz gledališča ob dveh zjutraj. Predstava je bila brez glasbe, prostor pa je oblikovala svetloba s počasnim izmenjevanjem popolne teme (fascinantno, sploh na takem prizorišču) in hladne modrooranžne (surrealistično). 

V netekmovalnem delu se je predstavilo na desetine predstav, med njimi so najbolj izstopale odrska adaptacija romana Orhana Pamuka Ime mi je rdeča (produkcija Compagnie Papierthéâtre), kanadska drama Tom na kmetiji (Tom à la ferme, režija Ladislas Chollat) avtorja Michela Marca Boucharda in občutljivi prikaz delavske stavke Severno dvorišče (Cour Nord, režija Antoine Chalard).

Čar Avignona je bil tudi letos v izjemni gledališki ponudbi, ki nasprotuje vse bolj razširjenemu depresivnemu prepričanju, da dobra kultura izumira in da se ne splača. Toda kot vsako leto je bilo tudi letos na festivalu nešteto izjemnih predstav in prav vsak gledalec je lahko našel svojo malo osebno katarzo.