Ko je Žižek že pred leti v 39 stopnicah pisal o zamenjavi tipov kapitalizmov v 20. stoletju – gre za zamenjavo liberalnega kapitalizma s korporativnim kapitalizmom in nato s potrošniškim kapitalizmom – ter s to zamenjavo povezanih tipov libidinalnih ustrojev (»self-directed« posameznika je najprej zamenjal »other-directed«, tega pa v drugi polovici 20. stoletja zamenja patološki narcis), je izpostavil ključni vidik teh sprememb, o katerem so prav tako govorili številni drugi avtorji (Kohut, Kernberg, Lasch, oba Bergerjeva in drugi): namreč odpravo klasične očetovske avtoritete in z njo povezanih posledic za socializacijo in libidinalne ustroje posameznikov. Navidez logična »osvoboditev« izpod očetovske avtoritete je namreč imela zelo številne nepričakovane in nič kar osvobajajoče učinke na celi vrsti področij družbenega življenja. Ne le, da represivna desublimacija ni prinesla pričakovane osvoboditve posameznikov, temveč, nasprotno, nov tip gospostva, katerega ukaz je še bolj represivni »Uživaj!«, ampak je odprava klasične očetovske vloge med drugim sesula tudi klasično moško socialno-kulturno vlogo, klasični moški »gender«, kakršen je bil značilen za zahodne družbe. In čeprav se o tem sesutju morda ne razpravlja toliko kot o odpravi očetovske avtoritete, z njo povezani spremembi v razrešitvi Ojdipa in s tem povezani spremembi v libidinalnem ustroju posameznikov na Zahodu, pa se zdi, da je to sesutje v vsakdanjem življenju zahodnjakov in zahodnjakinj bistveno bolj navzoče. Vprašanja, kaj je z današnjimi moškimi in kje sploh še najti »prave moške«, slišimo vsak dan. Enako kot povsod vidimo ikonografske prezentacije »dobrih« in »slabih« moških. In čeprav je »dober« moški v teh prezentacijah bistveno bolj feminilen kot v preteklosti, presenetljivo ni izgubil vseh značilnosti klasičnega moškega – pa naj gre za tiste, povezane z gentlemanstvom, kot one, ki ga prikazujejo kot zanesljivega gospodarja sveta, na katerega se lahko ženska po potrebi nasloni. Skratka, Casablanca še zdaleč ni izgubila svojega čara. Tudi za tiste, ki filma sploh niso videli.
Vsekakor je res: kot so se v zadnjih sto letih spreminjali zahodni tipi družb, tako so se spreminjali tudi zanje značilni »genderji«. Tako so se spreminjale definicije socialno-kulturnega ženskega spola. In tako so se spreminjale socialno-kulturne definicije moškega spola. Ki je v zadnjih sto letih naredil zanimiv razvoj od mačističnega vladarja sveta do čustveno inteligentnega moškega, ki zna izražati svoja čustva, ki hodi v materinsko šolo, diha na porodu, jemlje porodniški dopust in si prizadeva kosati se s svojo ženo v vseh zadevah ženskega sveta: od kuhanja, pomivanja posode, negovanja otrok, do depiliranja in ličenja. Če povzamemo: razvoj je šel v jasno smer enospolnosti, kar je za moške pomenilo izgubo moških značilnosti (ki so bile predvsem značajske), za ženske pa izgubo ženskih značilnosti (ki so bile v mnogočem predvsem telesne).
Sto let po Freudu imamo torej moškega, ki ne zatira več svojega ženskega dela, ki joka, kvačka, rojeva, neguje, si ne upa ugovarjati svoji ženski sodelavki, ki trosi bedarije, da bi ne bil razpoznan za mačista ali šovinista itn. ipd. – ki mu je, skratka, jasno, da tak, kot je bil v preteklosti, ne sme več biti, ker se to preprosto več ne spodobi, hkrati pa ne ve čisto dobro, kakšen naj bi bil. To, da se depilira, liči, manikira, spreminja z estetsko kirurgijo in na sebi prakticira druge sicer tradicionalno ženske prakse, je še najmanj moteče. Bolj moti to, da več ne ve, kako se vesti v odnosu do svoje ženske, žene ali otrok, kako izražati, če sploh, svoja mnenja, kako delovati doma, v službi in v javni sferi. Zgodovinsko vzpostavljeno sidrišče je izgubljeno – z vsem, kar je prinašalo dobrega in slabega – , novega sidrišča ni na obzorju. Nov tip moškega ni le feminiziran moški. To je dezorientiran moški.
Kar gre, kot kaže, najbolj na živce prav tistim, ki naj bi jim bila ta sprememba namenjena: namreč ženskam. Te bi namreč želele, kar izražajo vedno glasneje, nazaj osrediščene moške. Še posebej, če je zanje značilen naslonitveni tip izbora objekta. Danes ženske v vedno večjem številu ne vidijo več problema v tem, da so moški preveč mačisti, ampak da se nimajo na koga nasloniti. Ni rame.
Ob razumevanju dejstva, da je v zadnjem stoletju doživel temeljit pretres in redefinicijo tudi ženski socialno-kulturni spol, ni nič čudnega, da je sobivanje predstavnikov dveh spolov postalo izjemno zapleten in turbulenten projekt. Če ste v zakonu ali zvezi, tega ne gre početi več tako, kot so to počeli v preteklosti, kako naj bi to počeli »po novem«, pa nikomur, niti tistim, ki dajejo nasvete, ni povsem jasno. Življenje posameznikov tako vedno bolj postaja v najboljšem primeru serija monogamnih fiaskov, ki si sledijo ob odkritju, da je vedno nekaj narobe z drugim. Ali drugo. Z nami nikakor. Z družbo pa sploh ne.
Čeprav je tisto, kar je v resnici narobe, družbeni problem. Ki ga Beraška opera z Mackiejem in njegovo usodo lepo tematizira. Že v Brechtovem času je bilo namreč jasno, da je Mackie nekako zastarel prototip moškega, ki ga je treba odpraviti. Brecht ga je tudi res odpravil: tako, da ga je spravil v zapor. Kar je bilo kasneje razumljeno in razloženo kot nekakšno zastarelo moraliziranje. Zato so bili predlagani sodobnejši scenariji. Prvi je bil, da Mackie konča v varnem zavetju svoje žene in kariere. Ki ga, kar je očitno, prav tako odstranita, kot ga je zapor. Le v nekem drugem smislu. V smislu kulturne kastracije. Neukročenemu moškemu zavladata žena in kapital. Kdo pa drug. In če so žene, kot kažejo etnografski podatki, moškim vedno vladale (dejstvo, ki ga želijo feministke in »feministke« preskočiti, ker ni v skladu z njihovimi hipotetičnimi scenariji), je vladavina kapitala zgodovinsko nova. Če so ženske vedno obvladovale moške s tem, da so jim vladale preko njihovega falusa (beri: Žižek, Hegel in označevalec), potem je socialna in kulturna kastracija, ki jo nad moškimi izvede kapital, nova. In usodnejša.
Tretji način odprave Mackieja in njegove zgodovinsko zastarele moškosti je Havlov: Mackie se poroči s hčerko policijskega inšpektorja, kar pomeni, da ga socialno in kulturno kastrira država. Ta scenarij se menda pripisuje totalitarni socialistični državi. Saj sodobne menda demokratične države česa takega več ne počno. Na videz sicer res ne. V resnici pa bistveno bolj učinkovito, kot so to kdaj počele socialistične države.
Moderni kulturni standardi socializacije otrok so namreč ideološki konstrukti. Kot taki so del ideološkega diskurza vladajočega razreda. Ki ga ta s pomočjo državnih institucij (ministrstva, zavodi, inšpekcije itd.) uvaja kot obvezne prakse. Katerih izvedbo tudi nadzira. Odstopanja pa sankcionira. In tudi kaznuje. In to precej neusmiljeno. Logika in praksa tega diskurza je takšna, da Mackie sploh ne more nastati. Zato ga kasneje ni treba niti poročiti s hčerko policijskega inšpektorja niti strpati v zapor niti pospraviti v varni zakon žene in pisarne. V pisarni novodobni mackieji sicer so. Pri ženah pa nikakor ne. Ker se ne poročajo. Če pa se, se ločujejo. Resnici na ljubo sicer ne vedno na lastno pobudo. Pogosto na pobudo svojih žena. Ki ob odsotnosti naslonitvenega tipa objekta dobijo še erektivno nesposobnega otroka, ki se seksa z njo ali boji ali ga ne privlači ali je od pisarne preutrujen ali … ali … ali … itn.
Skratka: ker otroke socializiramo brez dvotirnosti, avtoritete in kazni, mackiejev ni več. Zato se nam ni treba ukvarjati s tem, kaj z njimi narediti. Danes jih v kali preprečimo. Kulturna kastracija je izhodiščna. Ne naknadna.
Zgolj še beseda o različnih koncih Beraške opere: edini pravi konec je Brechtov. Ne zato, ker ga je napisal Brecht. Ampak zato, ker je zgodovina pokazala, da je bil to edini pravi konec. Ko Brecht Mackieja strpa v zapor – kar se danes bere kot zastarelo moraliziranje – namreč Mackieja, torej tradicionalnega moškega, ne podredi niti kapitalu niti ženi niti državi, ampak Zakonu. Moralnemu kodu. Nadosebni moralni instanci, ki enako vlada vsem, ki živijo v določeni družbi in/ali kulturi. Ki je zato, ker je nadosebna, nepodkupljiva. In ki je zato, ker je to socializacijsko moška instanca, iztrgana kaprici. Kapricioznemu delovanju ženskega Velikega Drugega. Ki ni kapriciozen zato, ker je njegova nosilka, torej ženska, v resnici kapriciozna. Ampak zato, ker jo takšno vidi otrok, ko je podrejen svoji mami (kot prvemu Velikemu Drugemu). In ki jo kasneje takšno vidi vsak moški. Ko in če mu je ženska nadrejena.
Kapricioznosti in podkupljivosti vladajoče instance se torej lahko izogne le moralni kod. Zakon. Katerega spol je moški spol. Verjetno gre tudi v tem iskati enega od razlogov in razlag na videz nerazumljivega dejstva, da so v vseh družbah doslej vladali moški.
Zaradi vsega povedanega je danes še mnogo bolj kot v Brechtovem času edini dejansko radikalni konec Beraške opere Brechtov konec. V smislu Žižkove trditve, da je danes edina možna radikalna pozicija etični konservativizem.
Ko je Žižek to povedal na predavanju v SNG Maribor, sem mu skoraj glasno zaploskala. Ob koncu predavanja so se vsi, ki sem jih poznala, nad to izjavo zgražali. Poleg mene so jo razumeli in se z njo strinjali le moji študentje.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)