foto Damjan Švarc
Vsi vi, ki imate navado vsak svoj odstavek »kritike« začiniti s sintagmo »po moje«, berite ta stare!
foto Damjan Švarc
Slovenski gledališki kritiki kronično primanjkuje znanja. Poleg ljubezni do gledališča, seveda. Da o praktičnih gledaliških izkušnjah sploh ne govorim. Če bi kritiki vse to imeli, ne bi tako lakonsko pisali oslarij o uprizoritvah v slovenskih gledališčih. Vsa čast dvema ali trem izjemam.
Kako so pisali včasih? Pa se spomnimo kritiških imen, ki so bila referenca za kakšno uprizoritev: Koblar, Kralj, Albreht, Fatur, Kozak, Vidmar, »Kumba«, Predan, Taufer, Vurnik, Inkret, Trekman, Berger, Rupel, Snoj, Smasek…Seveda sem koga izpustil, vsekakor pa ne marsikoga. Vsi so imeli in še imajo znanje, tudi gledališko primerjalno. Pa s tem ne mislim etno naravnanih pall mall festivalov iz kakšne Južne Amerike, ampak gledališke dosežke iz Evrope. Od kod ne nazadnje izhajamo, kaj pa nam mora biti normativ za kvalitetno primerjavo? ... Berem »ta stare«, kako so pisali; osem strani dolgi eseji o drami, inscenaciji in igri. Vse podkrepljeno z argumenti. Vsi vi, ki imate navado vsak svoj odstavek »kritike« začiniti s sintagmo »po moje«, berite ta stare! Zgoraj sem vam jih naštel. Kar nekaj njihovih knjig imam doma. Zato me ne morete več blefirati. Marsikdo od vas lahko pride v »zgodovino« le tako, da »scota« zares dobrega igralca. In to je rak našega gledališča.
Odvadil sem se upati, da bo kak »po moje« opravil vivisekcijo igralčevega dela v uprizoritvi, ki jo ocenjuje. Celo boljše je, da tega ne napravi, ker je to težko in odgovorno delo. Naj raje ostane brat in sestra tistemu slovenskemu režiserju, ki ima sanje, da bi naredil teater, v katerem bi namesto igralca igral kak tjulenj ali pingvin.
Tako bomo končno postavili stvari na svoje mesto: gledališke kritike, ki so zdaj dolge pol tipkane strani, ukinili, prostor, ki ga uredništva s tem prišparajo, pa prodali za reklame ali za promocijo kakega spektakla, kjer se vse sveti in poka. Ker, dragi moji, čas introspekcije je mimo, zdaj je čas za eksplozijo! Pa naj Andrej Inkret v prvi številki Pogledov še tako eruditsko dokazuje, da so spektakli, poleg tega, da so neumni, skrajno dolgočasni.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vlado-novak