Intervju: Robert Waltl

Robert Waltl - igralec, režiser ter direktor in umetniški vodja Mini teatra.

foto Miha Fras

Kako ocenjujete slovensko okolje z vidika gledališkega delavca? Je Slovenija država, ki spodbuja razvoj gledališča?

Kadar rečemo država ponavadi mislimo na administracijo ali kulturno politiko. Rad bi, da se spomnimo stare demokratične parole “država to smo ljudje”. Odnos do gledališča bom ilustriral s svojim primerom. Ko se najdem s kolegi iz različnih držav, kot recimo nedavno na evropski konferenci v okviru poljskega predsedovanja EU v Varšavi ali na festivalu v Jeruzalemu, oni pogosto Mini teater jemljejo kot primer originalnega javno-privatnega modela v kulturi. Večinoma mislijo, da je nastal na pobudo slovenske države, ampak samo jaz vem, koliko energije in znanja sem moral vložit v ta projekt in na koliko nerazumevanja dnevno naletim. Ni si ga “izmislila” država, oziroma birokracija, ampak jaz in moji sodelavci. Ampak slovenska država smo mi. Resnica je, da se kreativnost ne vzpodbuja niti s posebnimi merami, niti se ne nagrajuje. Žal mi je, da se mehanično vrednotijo programi institucij, ki pa so pogosto “trome”, in ne usmerjajo družbe k spremembam, proti novemu.

Kako pa ocenjujete samo razvitost slovenskega gledališča? Kakšno je gledališko okolje v Sloveniji?

Število repertoarnih gledališč in neodvisnih skupin ni tako majhno, “proizvaja” se veliko predstav, kot na nekem dobro usklajenem tovarniškem traku. Estetsko, so predstave v zgornjem evropskem domu, pogosto so kvalitetne in inovativne. Problem nastaja v katastrofalni distribuciji. Poenostavljeno: družba vlaga mnogo sredstev v nastanek predstave, od vzdrževanja gledališč, plač, do realizacije novih naslovov. Potem pa pridemo do paradoksa, da ima vsak posamičen teater svojo limitirano publiko. Zaradi tega so nekatere odlične predstave odigrane maksimalno deset krat. Slovenija ima široko mrežo tehnično osposobljenih domov kulture in malih gledališč. Mislim, da bi igranje v t.i. provinci morala biti obveznost. Še večji absurd je napraviti izvrstno predstavo v npr. Kranju ali Novi Gorici, ter jo zaradi malega števila publike odigrati vsega nekajkrat. A “ona” je še kako stala in to smo mi vsi sofinancirali. Vlaganje v postprodukcijo je popolnoma odpovedalo. Zaradi tega pri nas nastaja veliko novih predstav in vlada histerija za novim, ki uničuje kvaliteto. V eni Švedski ali Finski, so veliki nacionalni teatri dolžni igrati tudi v najmanjših mestih. V začetku enaindvajsetega stoletja gledališče v Sloveniji ne sme biti elitna, nedostopna umetnost, ampak resničnost vsakega kraja in potreba vsakega državljana.

Kaj pa slovenska publika? Kakšen odnos ima do gledališča in ali znamo prepoznati dobro ali slabo gledališče?

Obstajajo različne “slovenske publike”. Mini teater želi biti elitistično in popularno gledališče. Za otroke ustvarjamo atraktivne naslove, od Palčice, Grdega račka do Sapramiške in Male morske deklice, ampak v vsaki predstavi zapuščamo sodoben inovativan pečat. Naš postdramski program je morda navzven visokohermetičen: Walser, Jelinek, Koltes, Mueller, Bergman, Duras, Melville, Genet, Šalamun, ampak vse naše predstave po vrsti so komunikativne. Nikoli banalne, ampak provokativne, upam tudi inspirativne. Verjamem, da je potencijalni krog naše publike veliko večji, širši od tega, ki ga trenutno imamo. In ne, ne prilizujemo se (ne)okusu, z izborom želimo diktirati visoko kvaliteto, želimo poeziji gledališča čuvati digniteto. 

Kako gledate ne vedno večjo komercializacijo (oz. lahko bi rekel "kapitalizacijo") gledališča oz. na pojav komercialnih gledališč? Je ta pojav pozitiven (z vidika večjega obiska gledališč) ali negativen (z vidika padanja kakovosti programa)?

Nič nimam proti komercijalizaciji gledališča, enostavnim komedijam, ki zavajajo publiko,  ampak takšni projekti ne bi smeli uživati subvencij. Po evropski tradiciji je javno gledališče izključno umetniško, in ono se financira iz proračuna. Po drugi svetovni vojni se je rodila zavest o kulturi kot nečem potrebnim kot so elektrika, voda in plin. Humanistična vzgoja je predpogoj odprte emancipirane družbe.

Nekateri menijo, da bi se moral celoten sistem kulture komercializirati oz. da bi se morale kulturne ustanove preživljati same. Kaj bi takšen ukrep pomenil za narod, razgledanost, kultiviranost ljudi? Ali država vseeno potrebuje kulturo, ki ni odvisna od lastnega preživetja na trgu?

Za Slovenijo in Evropo bi bilo to isto kot degeneracija. Sijajno potezo je napravil recimo British Council, ki je ugotovil kako velik delež kultura prispeva v nacionalni prihodek. Kultura so Royal Shakespeare Company, Cheek by Jowl, David Bowie, Mike Leigh, Viviene Westwood. Danes jih prepoznavamo kot zvezde, ki ustvarjajo profit, ampak država prepoznava njihovo izvirnost. Bi Cankar, Dostojevski ali Sarah Kane kadarkoli bili na naših odrih, če bi se prepustili diktatu komercijalizacije? Sta Herman Melville ali Tomaž Šalumun vredna več od para škornjev?

Kje je vidite zdravo ravnotežje med podpiranjem gledališč (in drugih kulturnih ustanov ter posmeznih kulturnikov) z javnim denarjem ter njihovo finančno neodvisnostjo? Precejkrat namreč lahko vidimo tudi kulturnike, ki zelo dobro vijugajo po slovenski kulturni sceni, a si takšne slave (in tudi plačila) ne zaslužijo ...

Rutinsko financiranje institucij vodi v uspavanost. Slovenija bi glede na svojo velikost in potrebe lahko kreirala nek socialen model v kulturi, ki bi omogočal vsem določeno varnost (kot francoski model intermittences), ampak tudi veliko večjo pretočnost, možnost, da igralci sodelujejo v različnih projektih in dajo svoj kreativni maksimum, da imajo režiserji več manevrskega prostora, močnejši zamah. 

Kako v vihravem slovenskem gledališkem okolju deluje Mini Teater? V zadnjih letih ste dosegli zelo veliko ...

Sredstva, ki jih dobivamo od Mesta in Ministrstva so za celo sezono skoraj takšna kot je cena ene predstave v repertoarnem gledališču. S tem da, da pri nas plačujemo igralce za vsako izvedbo, v instituciji pa so igralci na plači. Pri tem, da Mini teater ne zaostaja za temi dobro financiranimi instituacijami v ničemer, niti v številu novih naslovov, niti v številu izvedb, ampak najpomembneje je, da smo estetsko, glede na sodbo kritike v samem vrhu.  Naše predstave so stalno zastopane na Borštnikovem srečanju, kjer redno “osvajamo” nagrade, na Lutkovnem bienalu in Zlati paličici… Po številu mednarodnih gostovanj smo v slovenskem vrhu. Spomnil bom samo, da smo bili na Gledališki Olimpijadi v Seulu, ob boku s predstavami Roberta Wilsona in Thomasa Ostermeiera, na Festivalih v Varšavi, Budimpešti, Moskvi, Havani, Skopju, v decembru teden dni igramo predstavo Macbeth after Shakespeare v kultnem gledališču La Mama v New Yorku, za kar nam ne na našem Minstrstvu za kulturo, ne na Ministrstvu za zunanje zadeve ni uspelo pridobiti niti enega evra za potovalne stroške.

Kako se financira Mini teater in kakšne težave vidite na tem podorčju?

Sofinancirata nas Mesto Ljubljana, Ministrstvo za kulturo, imamo nekaj sponzorjev, letos je glavni sponzor sezone SES Spar European Shopping Centers, pomemben delež sredstev pa pridobivamo iz evropskih  fundacij (Culture,..) in koprodukcij.  Največji problem je zastarela kulturna politika sofinanciranja in nevzpodbudna davčna politika za morebitne sponzorje, ki pa jih praviloma tako zanimajo samo največji komercialni projekti in institucije in umanjkanje pravih donatorjev in mecenov kot jih pozna zahodna družba.

Sami ste poleg direktorja in umetniškega vodje Mini teatra dejavni tudi na področju režKakšen ije in igre. Ali vam nenehno pehanje po zagotavljanju sredstev jemlje kreativno energijo ali je to morda še dodatni vzgib, da delate boljše, bolj kakovostne predstave in projekte?

Nikoli si ne morem oddahniti na daljši čas, zmeraj se pripravljajo aplikacije za fonde, urejuje gledališče. Delo na režiji ali priprava vlog je nekakšen sladki odmik. Redno režiram,letos poleg Slovenije tudi na Hrvaškem, v Armeniji in Belorusiji, za konec sezone pa me pričakuje vloga Kupca v Koltesovi “Samoti bombažnih polj” pri Ivici Buljanu, kjer igram z Markom Mandićem. Mini teater se nikakor ne more uspavati, v rezervi imamo toliko različnih idej, od večjega rezidenčnega centra, nomadske eksperimentalne akademije… novih predstav, branj romanov, umetniška četrt Križevniška…

Kako vidite vlogo Mini teatra na področju vzgoje mlade kulturno izobražene publike? Še posebej z vidika, da je otroški/mladinski program resnično bogat v vašem teatru ...

Poleg kvalitetnih predstav za najmlajše in mlade so tudi ustvarjalne delavnice del našega rednega programa. Zgledujemo se po stari humanistični tradiciji, da mojstri prenašajo svoja znanja vajencem, in da je publika od začetka vključena v ta proces. Zmeraj več učiteljev in vzgojiteljev prepoznava kvaliteto našega programa in se odločajo za organiziran obisk Mini teatra.

Kaj menite na zgled nekaterih drugih evropskih držav, ki zahtevajo in tudi omogočajo večji ogled gledaliških predstav in drugih kulturnih dogodkov za mlade? Bi tak sistem lahko deloval v Sloveniji?

Že večkrat sem javno predlagal model mladinske kartice, ki bi v sodelovanju Ministrstev za šolstvo in kulturo mladim ponudila možnost, da si ogledajo dve dramski (lutkovni)in dve plesni predstavi, dva art filma, dve razstavi, dva koncerta ali opero v enem šolskem letu in to po posebni ceni. Namreč vsi ti dogodki obstajajo, potrebno je samo usmeriti publiko, in omogočiti vsem, da bodo v dotiku s sodobno umetnostjo. To bi morala biti istočasno seveda tudi šolska obveznost. V enem delu lahko rečem ta ideja obstaja v Ljubljani, ko za najmlajše v okviru festivala Bobri, MOL od gledališč odkupi predstave in vstopnice brezplačno razdeli vrtcem in šolam.

Kaj bo Mini teater ponudil v letošnjem repertoarju? Na kakšno publiko ciljate?

Sezono smo odprli z izjemno uspešnim performansom “Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana” po poeziji Tomaža Šalamuna, nadaljujemo s Hotelom Splenid’s Jeana Geneta v režiji Senke Bulić, pa Tristanom in Izoldo v režiji mlade režijske zvezde iz Madžarske Zoltanom Balaszom, Stol(i) Nika Goršiča in zaključujemo s Koltesovim V samoti bombažnih polj v režiji Ivice Buljana. V programu za najmlajše pa pripravljamo lutkovno Pekarno Mišmaš po ilustracijah Kostje Gatnika, slovaško pravljico Zmaj in princese v režiji Petronele Dušove in zaključujemo z virtulano lutkovno predstavo Zvezdica Zaspanka, ki je tudi del programa EPK Maribor v Slovenj Gradcu.

Naša publika so najmlajši, njihovi starši, srednješolci, študenti, radovedneži vseh starosti.

Kako pomembna so gostovanja za gledališče, kot je Mini teater?

Od ustanovitve smo enako prisotni na ljubljanski, slovenski, zamejski in svetovni sceni. Ne samo z gostovanji na festivalih, koprodukcijah. Mini teater je že drugič zapovrstjo nosilec evropskega projekta Puppet Nomad Academy v katerem sodelujejo umetniki iz Estonije, Madžarske, Belgije, Češke, Slovaške, Srbije, Hrvaške, Belorusije, Armenije in Slovenije. V drugem EU projektu Baby Lion sodelujemo z umetniki iz Velike Britanije, Finske, Italije, Turčije, Jordanije. Ivica Buljan je predavatelj na akademijah v Franciji in na šoli La mama, ter tudi tako vzdržujemo pedagoške kontakte z mladimi umetniki. Pogosta prisotnost na mednarodnih festivalih omogoča stalno preizpraševanje o lastnem delu in nam ne dopušča uspavanosti in samozadostnosti.

Katera publika vam je ljubša, otroci ali odrasli?
Mini teater je nastal iz želje, da publika spozna naše delo. Brez nje ne obstajamo. Rad imam vsako publiko.

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-robert-waltl