Foto: Ramaida Osim
NAGIB Izložba 2# – serija performativnih gest: 24-urni performans
Foto: Ramaida Osim
Izhodišče performansa Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene je znano delo Josepha Beuysa I like America and America likes me. Kot ironično nakazuje naslov dela, je v trenutnem političnem ozračju težko izreči, da imata avtorici radi svojo domovino, kaj šele, da ima domovina rada njiju. Beuys je v svojem delu kritiziral kolonialno zgodovino ZDA, kontekst njunega dela pa spodbuja refleksijo o nedemokratičnem odnosu, ki ga s strani države doživljajo prebivalci Slovenije. Poglavitna razlika med obema projektoma je tudi v tem, da si je Beuys delil zaprt galerijski prostor s kojotom, midve pa sobivava v njem s kokošmi ...
Kokoš, ptica, s katero se slovenski narod nerad poistoveti, je zaradi svojih konotacij nenavaden nacionalni simbol. Poleg dejstva, da spominja nanjo geografska oblika naše države, tudi njene osebnostne lastnosti, kot so udomačenost, domačnost in vaškost, spominjajo na nekatere karakteristike tukajšnjih prebivalcev. Predstavljena interakcija kurjega in človeškega sveta odpira prostor, v katerem raziskujeta nehierarhične načine sobivanja (čeprav kokoši v sobivanje postaviva oz. prisiliva). V času trajanja performansa se moramo drug drugemu prilagoditi in sobivati v nenaravnem okolju zaprtega galerijskega prostora.
Obe avtorici sta Slovenki z mednarodnimi koreninami: Lina delno Madžarka in Sudanka, Lucija pa Danka, a prav Slovenija je za njiju od nekdaj pomenila dom. Trk različnih svetov je obenem tudi trk dveh ustvarjalk in njunih specifičnih identitet. Performans Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene je njuna preizkušnja sobivanja in raziskovanja ter preizpraševanja hierarhij in avtoritet, pa naj gre za Slovenijo ali galerijski prostor.
Delo je nastalo v okviru programa Akademski oreščki Fundacije Ulay in Fotobup, predstavljeno je bilo januarja 2021 na skupinski razstavi Leave Group? Avtorici sta v galeriji Fotopub s kokošmi neprestano živeli 72 ur, v tokratnem pop-up performansu, pa bosta z njimi preživeli 24 ur.
Lina Akif (1995) je študentka magistrskega programa Dramska igra na AGRFT pod mentorstvom Borisa Ostana. Tam je tudi diplomirala pod mentorstvom Nataše Barbare Gračner in Sebastiana Horvata. Že med študijem je začela igrati v profesionalnih gledališčih, kot so MGL, PG Kranj, SLG Celje, APT in Mini teater. Trenutno se v okviru svoje magistrske naloge ukvarja s tujstvom v lastni domovini, nacionalno identiteto in rasizmom.
Lucija Ostan Vejrup (1999) je študentka dramske igre na AGRFT. Njeno trenutno področje ustvarjanja je igra, a njena zanimanja segajo širše v področja sodobne kulture in socialnih problematik. Maturirala je iz programa International Baccalaurete, pred tem pa je obiskovala dramsko gimnazijo v Ljubljani.
Slovar:
*SOBIVANJE
pomeni živeti skupaj v danem prostoru, najsi je to dom, delovno mesto ali država. Prebivalci tega prostora si ga delijo in uživajo v vseh ugodnostih, ki mu pripadajo. Ker gre za skupen prostor, pomeni živeti v njem, biti odvisen od drugih, nad katerimi ne čutimo oblasti ali nuje po dominiranju, saj so avtonomna živa bitja z integriteto. Performans meri na simbolično asociacijo Slovenije, kot kokoši (oblika Slovenije in žival v performansu), a odnosi so obrnjeni in umetnici sta zdaj v avtoritarni vlogi, v kateri je bila prej država/Slovenija/kokoš, kokoš pa je v subverzivni vlogi, katero je prej poosebljal posameznik. Delo je eksperiment sobivanja in ustvarjanja harmonične skupnosti, kar se lahko bere kot utopična vizija odnosa, ki si ga umetnici želita imeti s Slovenijo.
Vir: http://veza.sigledal.org/dogodek/lina-akif-in-lucija-ostan-vejrup-e