Vodi: dr. Jernej Kaluža
Sodelujejo: Sergej Harlamov, Saša Pavček, Nataša Velikonja
Poezija se je v zgodovini uveljavila kot umetniška zvrst, ki je kar najbolj intimno zvezana z dušami množic: zmožna naj bi bila, vsaj glede na zgodovinsko najpogosteje vzpostavljene stereotipe, povezovati in vzpostavljati narode, iz roda v rod prenašati arhetipske zgodbe in družbene strukture, bodriti vojake, navdihovati zaljubljence … Zaradi vsega tega se zdi še zlasti protislovno, da jo danes pogosto dojemamo kot najbolj hermetično, včasih celo elitistično umetniško zvrst, ki, vsaj če k njej ne prištevamo besedil popularne glasbe, ostaja bolj ali manj zamejena znotraj ozkega literarnega občinstva.
V času kulturno-političnega dogajanja zadnjih mesecev vprašanje odnosa med umetnostjo in množicami dobiva tudi pomembno politično razsežnost. Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je umetnost mogoče meriti po tem, kako privlačna je za množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kakovostne umetnosti problem, s katerim se je treba ukvarjati. Vprašanje je, nadalje, ali bi se morala poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi načelom popkulture kot kulture množic ali pa je prav ta kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe? So problem množice same s svojo inherentno neumnostjo? Ali velja nasprotno in je težava v specifičnih, poneumljajočih načelih množične kulture? Je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote? In nenazadnje: kaj – če sploh kaj – lahko v tem kontekstu stori poezija?
V okviru Festivala Pranger, s podporo Javne agencije za knjigo.
Vir: http://veza.sigledal.org/dogodek/konceptualna-razprava-poezija-mnozice-e