Dramski tekst je nastal v začetku druge polovice 20. stoletja, a je v današnjem času spet vse bolj in bolj aktualen.
Če se je v časih po drugi svetovni vojni v ljudi naselil nekakšen lažen mir, ga je v svetovnem obsegu (po padcu berlinskega zidu) nadomestil krut svet potrošnje in plehkih porabniških želja, ki predvsem v tako imenovanem razvitem svetu dosegajo skrajno bizarne meje med tem, kar ljudje dejanske še potrebujejo in tistim, kar jim trg ponuja. A realna slika vse več ljudi vodi k askezi. H golemu preživetju.
Učenka prispe na privatno uro k profesorju. Sprejme jo služkinja, nato profesor. Profesor vodi predavanje – sodeluje. Učenka posluša predavanje – s prva sodeluje, čez čas pa vse manj in manj. Skozi predavanje profesorjev bes narašča, učenko pa vse bolj boli zob. Profesor prestopi mejo. Učenka ne sodeluje. Profesor umori učenko. Nož sodeluje. Služkinja sodeluje. Pogrebni zavod sodeluje. Na zvoncu nova učenka – sodeluje…
Tudi v Lekciji se spopadata dva sistema, dva človeka. Na eni strani stoji predstavnik trga. Profesor. Veliko oko. Država. Hudobna mati. Birokratski nesmisel. Absurd vladavine. Nelogična dogma. Represija. Privatno šolstvo. Plačljivo šolstvo. Lobi. Stroj. Robot, ki pregori. Profesor. Sloj 1. Na drugi strani mu nasproti boleha učenka. Državljanka. Neuka. Uklonjena, poteptana potrošniška dušica, ki je pod težo izdelkov otopela, ki se šola pod prisilo družine (države?) Šolarka brez interesa. Osebek z avtizmom. Sloj 2 . Za podporo Sloju 1 deluje sloj 3 - sluge in sužnji. V našem primeru Služabnik, ki je tudi sužnja.
Abortus je prepovedan. Lastno izražanje je prepovedano. Lastna misel je prepovedana. Sanje so kontrolirane. Ljudje kupujejo nepreverjeno znanje z zlatom. Ljudje kupujejo zlato samo … Kupujejo… Prodajajo. Resnica ni več pomembna. Tudi realnost ni več pomembna. Otopelo zadovoljstvo instantnega življenja preveva vse družbene pore, vse družbene procese. Življenje v matrici. Razosebljanje na 0 in 1. Življenje je računalniški algoritem. Naravne povezave so onemogočene. Možgani brez pomoči umetne inteligence so nezadostni. Življenje posameznika je spravljeno v mikročip. Mehanski ljudožerec žre ostanke civilizacije. Ubija vsako misel na nedolžni upor. Na nestrinjanje. A dopušča otopelost, nezainteresiranost, nemoč. Dopušča sužnja, da služi edinemu cilju – tvorbi- državi in vsem njenim variantam. In dopušča, da sužnja ubije, zavrže in si privošči novega. Kar sami od sebe se ponujajo, da sprejmejo prostovoljno ugrabitev, ki jim na koncu koncev omogoča, da na trgu kiča preživijo svoja mala življenja, ko jih predčasno doleti nož.
Ukinjamo brezplačno šolstvo – do izobrazbe bodo imeli možnost samo bogati. Uvajamo privatno šolstvo – gojitev lobijev – korupcija. Manjšanje socialne moči države. Slehernik živi od živilskih kart. Organi pregona množično zapirajo državljane. Rodijo se prva koncentracijska taborišča. Proizvodnja se poveča. Naravnih virov je vse manj. Zastrupljenost okolja do skrajnosti. Ni več ljudi. Stroji. Stroji. Stroji.
Zdi se kot, da je današnje stanje posledica absurda, ki se je rodil pred šestdesetimi leti.
Dramaturgija: Špela Kravogel
Kostumografija in scenografija: Tina Bonča
Maska: Ana Lazovski
Glasba: Uroš Potočnik, Breda Krumpak, Sara Knežević
Tehnika: Janez Polc
Produkcija: za Teater Ad Hoc – Uroš Potočnik
Nastopajo:
Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/lekcija