Ameriški sen

Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Edward Albee, ki je sam priznal, da se je za marsikateri prizor zgledoval po Ionescu, razvija igro Ameriški sen po koordinatah gledališča absurda. Motrenje sodobne družbe z optiko absurda me zadnja leta zelo zanima. Prepričan sem, da lahko na ta način preizprašamo samoumevnosti in naše ustaljene navade – ki so po večini prave razvade. Gledališča absurda ne vidim kot nosilca nonsensa, ravno nasprotno. Navidezna svoboda kapitalistične družbe, ki nas omamlja z razkošjem izbir in možnosti, je sestavljena z umetnimi konstrukti, ki nas prepričujejo o obstoju enega smisla. Današnja družba je kompleksna, ni pa komplicirana. Žal se včasih res zdi taka, saj se soočamo z njo zelo površinsko ali banalno. Želimo si nekakšen odmor od vsega, ker je res vsega preveč. V družbi pospeševanja, v kateri se vse odvija vse hitreje, še vedno ni časa za marsikaj: predvsem za razmislek. V družbi, v kateri smo vsi povezani v prepletu infosfere, je osamljenost dosegla zenit. Odnos do jezika je zabredel v prednajstniško obdobje s formulacijami, kot je »oborožena humanitarna akcija« – najpodlejši oksimoron zadnjega dvajsetletja.

Manj nevarni, a vseeno absurdni so oblački, navidezno nedolžni, eterični prostori, v katerih lahko shranimo svoje življenjsko pomembne podatke (od chatov do vseh selfijev in kratkih videoposnetkov). Da jih hranimo na zelo konkretnih strežnikih, ki goltajo ogromno količino energije, se nas ne tiče. Naš okoljski odtis vzbuja skrb, ker si nočemo omejiti udobja. Idejo svobode vidimo prav v udobnosti. Vsakodnevno soočanje s svetom, kakršnega smo zgradili, je košček absurda, ki si ga ne priznavamo. Sebična in prikrito narcisoidno nastrojena družba: je še pripravljena stopiti v dialog? Kakšen pomen ima ta beseda, danes, tudi za igralce? Večina publike je navajena na to, da je videna, gledana, opazovana; vsi nastopajo. Kaj bomo mi gledališčniki z našo ubogo četrto steno? Morda bo treba še njo restavrirati. O igri Ameriški sen je Albee zapisal, da prinaša »pogled na ameriško sceno, napad na zamenjavo resničnih vrednot v družbi za narejene, obsodbo samozadovoljstva, krutosti, demaskulinizacije in votlosti ter zavzema stališče zoper misel, da je vse v tej naši izmuzljivi deželi v najlepšem redu«. Ob branju teksta sem pomislil: morda je že klasik? Klasikov ne prebiramo – kot vemo, oni razbirajo nas. Kaj lahko dosežemo z njegovim tekstom, danes? Morda je Albee tudi v tem zelo dobro povzel: »Ali lahko ta igra koga užali? Upam, da lahko; moj namen je bil užaliti, pa tudi zabavati in razvedriti.« Ah, ja: ne bo odmora.

Igor Pison

Zasedba

Prevajalec: Zdravko Duša
Dramaturginja: Diana Koloini
Lektorica: Tatjana Stanič
Scenografinja in kostumografinja: Anneliese Neudecker
Asistentka kostumografinje: Ana Janc
Izbor glasbe: Igor Pison
Oblikovalka svetlobe: Dani Žorž
Oblikovalec maske: Tomaž Erjavec

Nastopajo:

Polona Juh – Mami
Marko Mandić – Oči
Maja Sever– Babica
Petra Govc – Gospa Barker
Maks Dakskobler – Mladenič

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/ameriski-sen