Tunel

Foto: Mitja Vasič

Gledališče materiala.

Tunel je nenavadna predstava, ki išče udobje v temi in svetlobo odmerja kot slastno sladico. Sprva se zdi, da je svetlobo mogoče nadzorovati, teme – neznane, nevarne – pa ne. Vendar se v predstavi situacija kaj kmalu obrne – z žličko poguma in ščepcem sodelovanja lahko brez skrbi uživamo v temi, kot si jo po mili volji sami odmerjamo.

Križ kraž, kaj mi daš,
pa povem ti pravo pot,
da ne padeš v temo not',
da se v gozdu ne zgubiš –
eci peci, ti bežiš!

Tunel naseljujeta obe – svetloba in tema. Svetloba je neločljivo povezana z barvo, obliko, strukturo, globino in razdaljo, tudi z dejavnostjo. Ko ni svetlo, je temno. V temi ne vidimo barv, ne dojemamo dejanskih oblik in velikosti, brez tipanja ne zaznavamo strukture, težko določimo razdalje. Svet, ki se razodeva na svetlem, izgine, zvoki pa se brez jasne slike popačijo in marsikdo ob vsem skupaj čuti nelagodje. Strah?

Različni smo – eni bolj pogumni, drugi manj; eni odločni, celo zaletavi, drugi plahi, negibni ali umirjeno preudarni. Glasni in tihi, skupaj in vsaksebi. Različne reči imamo radi, različnih ne maramo. Ker smo različni, se tudi različno močno bojimo povsem različnih reči. Česar sploh ne vemo, dokler ne gre zares. Kdaj pa gre zares?

Recimo …

Nekega dne se vsak po svoje igramo in nekdo pomisli, da bi se lahko igral s svetlobo. Odkrije tudi način – stikalo. Igranje s svetlobo pa pomeni tudi igranje s temo ... In če se stikalo pokvari? Ali potem še vemo, kakšne barve, oblike, strukture, velikosti je svet? Kje sploh smo? In kdo smo – se tudi mi spremenimo, izgubimo svojo barvo, obliko, strukturo, globino in velikost?

Šele ko nas je zares strah (aha, tukaj morda gre zares!), nastopi trenutek za odločitev – pogumno se je treba premakniti naprej. Samo naprej se kam pride in samo pogum nam lahko pri tem pomaga. In prav fino je, da nas je več, da smo različni, da nas je različno strah različnih reči, ker smo potem tudi različno pogumni in z raznolikimi pogumi si na različne načine ogledujemo različne strahove in strmimo v temo toliko časa, da se oči navadijo, da postane domača, potujemo po njej, se je veselimo in se ji smejimo, če želimo, jo stisnemo v kot in jo prešpikamo z najlepšimi barvami. Postanemo stikala za svetlobo. (In za barve, oblike, strukture, velikosti, globine in razdalje, ups, bližine.) Vklop-izklop, vklop-izklop, vklop-izklop.

Uprizoritev, ki temelji na animaciji svetlobe in teme, ustvarja t. i. temišče (igrišče za temo), kjer nastajajo asociativne vizualne in zvočne podobe, ki igrivo odpirajo vprašanja strahu in poguma. V gledališču materiala (snovnem gledališču) se dogodek snuje na podlagi uporabe materiala, ki ključno upošteva njegove fizične, kemične, uporabne in simbolne lastnosti. V uprizoritvi Tunel animatorji oživljajo in določajo oblike teme in svetlobe, odkrivajo njuno gibanje in značaj ter ju peljejo do točke, ko postaneta medij, ne samo čutna zaznava. Mlademu občinstvu ponudijo asociacijsko igrišče, na katerem lahko urijo svoj domišljijski svet in loščijo ustvarjalnost, odraslim pa razmislek o razsežnostih te vseprisotne neotipljive snovi, ki jo je povsem nemogoče zaobjeti v enem zamahu.

Miha Golob je gledališki in lutkovni režiser, ki je v minulih letih v tujini in doma prejel vrsto nagrad na področju lutkovne umetnosti. Njegovi avtorski koncepti se pogosto naslanjajo na idejo raziskovanja in preigravanja materiala, ki dosledno zagotavlja aktivno in ustvarjalno vlogo gledalca. V LGL je leta 2017 režiral vodno pustolovščino Akvarij, svoje potovanje po analognih otroških igriščih pa je prejšnjo sezono nadaljeval s peskovnikom kot ustvarjalnim, družbenim in civilizacijskim poligonom. Letos se v okviru evropskega projekta Mapping v Lutkovno gledališče Ljubljana vrača z avtorskim projektom Tunel, v katerem sta ključna gledališka znaka in polje raziskave svetloba in tema.

Lutkovno gledališče Klajpeda (1991) se pogumno usmerja v odkrivanje novih načinov lutkovnega izraza, repertoar pa sestavljajo interpretacije tako domačih kot tujih avtorjev. Edino profesionalno lutkovno gledališče v zahodni Litvi snuje produkcije za vse starostne skupine občinstva. Osrednje poslanstvo gledališča je predstaviti klasično in sodobno lutkovno umetnost otrokom in mladim iz Klajpede in regije, jih kulturno opismenjevati in jih podpreti pri oblikovanju lastnega vrednostnega sistema, s čimer se je gledališče v zadnjih letih uveljavilo kot pomemben nosilec kulturnega programa za otroke in mlade v Litvi. Od leta 1997 bienalno organizirajo ugleden mednarodni lutkovni festival Materia Magica..

Mapping – Mapiranje estetike uprizoritvenih umetnosti za mlade – je obsežen mednarodni projekt, ki ga podpira program Ustvarjalna Evropa v obdobju 2018–2022. Projekt se usmerja v umetniško raziskavo in oblikovanje senzornega odnosa z mladimi gledalci (0–6 let), rezultate pa oblikuje v štiri razstave, šestnajst premier za najmlajše občinstvo in pet ilustriranih strokovnih publikacij.

Zasedba

Avtor likovne podobe, scenograf: Miha Golob
Dramaturginja: Mojca Redjko
Kostumografka: Dajana Ljubičić
Avtor glasbe: Andrius Šiurys
Oblikovalec virtualnih vsebin: Borut Kumperščak
Oblikovalec svetlobe: Gregor Kuhar

Nastopajo: Miha Arh, Gašper Malnar, Barbara Kanc k. g., Filip Šebšajevič k. g.

Priporočena starost: 5+

OPOZORILO: V predstavi so uporabljeni svetlobni efekti, ki lahko motijo občutljive gledalce.

Vir: http://veza.sigledal.org/uprizoritev/tunel-1