Ob pisanju o Nebesju britanske dramatičarke Lucy Kirkwood bi se kaj hitro znašli v pasti pisanja o besedilu namesto o uprizoritvi. Približno štiri leta staro dramsko besedilo je namreč izrazito mojstrsko izpisano, z jasno razdelano in poantirano vsebino, ki ustvarja močne paralele s sodobnostjo, skonstruirano v izčiščeno pripoved, uokvirjeno v relativno konvencionalno formo. Zgodba morilke Sally Poppy in dvanajstčlanske porote matron, ki se mora odločiti, ali je obsojenka noseča, zaradi česar bi bila oproščena smrtne kazni, je študija ponotranjenja patriarhalnega ustroja, potisnjena v preteklost, v čas njegovih izvorov. Besedilo je vsekakor smiselno jemati tudi kot samostojno literarno umetniško delo, pri čemer gre izpostaviti tudi celoto izvrstnih spremljajočih zapisov Milana Ramšaka Markovića, Nine Dragičević, Zale Dobovšek, Nike Švab in Sebastijana Horvata, ki so poleg besedila objavljeni v gledališkem listu (urednik in lektor te številke Arko). 

Režiser Sebastijan Horvat in avtorska ekipa se zavedata potentnosti dramske predloge in ji v uprizoritvi tudi relativno zvesto sledita. Dramaturgija Milana Ramšaka Markovića je dramaturgija zgoščanja, vpeljuje nekatere dobrodošle paralelizme (denimo izredno učinkoviti vzporedni potek tretjega prizora »Dan usmrtitve«in četrtega »Ustoličenje porote«) in krajšanje besedila precizno umesti v njegovo stapljanje in pretakanje, kjer se mnoštvo glasov razliva od enega do drugega, s čimer dobijo izrečene besede še čisto konkretno življenjsko odrsko realizacijo. Zelo jasno se kot centralno dogajanje osredotoča na osrednje razpravljanje porote, pri katerem si režija paradoksalno dopušča največ svobode in deluje najohlapnejše. Izvzemši nekaj fokusiranih mest, se Horvat načrtno odreče orkestraciji, do sobane v pripovedi pripelje koncizno z vzpostavljanjem čistih ter med seboj jasno razmejenih atmosfer, takisto operira v sklepni izpeljavi zgodbe. Nasprotno se med centralno razpravo režija na videz umakne kakofoniji glasov in omogoča nasprotujoče si trenutke. Rezultat je neprestano približevanje in oddaljevanje od snovi, emotivno investiranje, ki ga že naslednji hip lahko nekaj zruši. Ta izredna kvaliteta uprizoritve, ki se morda na začetku zdi precej zahtevna za gledalčevo sledenje, bo zagotovo z uigranostjo le še rasla. V svojem podtonu pa subtilno opozarja na realnost, kako redko smo na odru priča tako velikemu številu ženskih glasov, glasov nižjih družbenih razredov, kar uprizoritvi daje še posebej močan pečat. Podobno se v prehajanju med približevanjem in oddaljevanjem najdeva kostumografija Belinde Radulović, ki sicer večidel historične kostume razbija s skrbno odmerjenimi sodobnejšimi detajli (obutev žensk, kostum zdravnika), s čimer uprizoritev nikoli docela ne zapade v romantizirano iluzijo preteklosti, temveč gledalca vseskozi opozarja na ohranjanje vezi z akutno sedanjostjo (podobno režijsko potujitev ustvari tudi pojav cigarete in vžigalnika). Dolge obleke pa delujejo tudi kot svojevrsten kontrapunkt besedilu, ki se večinoma ukvarja z ženskim telesom, saj kažejo negacijo te telesnosti. Telesa izginjajo v draperiji in nemogoče je pod plastmi tkanin razbrati skrivnosti, ki jih nosijo pod oblačili, kaj šele pod kožo.

Če v teh segmentih lahko govorimo o potenciranju potencialov dramskega besedila, se zdi odločilni zasuk, ki uprizoritvi doda izrazito ekofeministično perspektivo, prostorska zasnova Igorja Vasiljeva (asistentka Katarina Majcen, svetlobno oblikovanje Aleksandar Čavlek). Igralna površina je potisnjena v avditorij, gledalci pa so postavljeni v vlogo ljudstva, ki pred sodno palačo krvoželjno pričakuje obešanje. Intenzivnost, ki jo prinaša bližina, je protiutež manku vidnosti, ki ga ustvarja dvignjen oder (morda ena redkih uprizoritev, ki jih je verjetno bolje spremljati iz cercla ali z balkona). Na izčiščeni kovinski ploščadi, nekakšnem velikanskem odtoku (s ptičje perspektive pa vsevidnemu očesu), ne najdemo nobenega drugega elementa. Ničesar, na kar bi bilo mogoče sesti, se nasloniti, fokus na igralkah je izrazit. Za to kovinsko ploščadjo pa se razrašča gozd. Soprisotnost »civilizacijske čistine« in »divje neukrotljivosti« ustvarja neprestano napetost – kultura in narava, ženske in moški, morilka in porotnice. Uvodna sekvenca, podkrepljena z morda malenkost prepompozno glasbo Draga Ivanuše, je eden izmed močnejših prizorov, ki smo jih lahko letošnjo sezono spremljali na odru ljubljanske Drame. Igralke, ki čistijo tla, s čimer uprizoritev ustvarjalno nadomesti dramatičarkin uvodni didaskalijski prizor, v katerem opisuje vsakodnevno delo porotnic, postopoma vstopajo v svet patriarhata, ga (so)ustvarjajo in so – še preden bi se uspele zares dobro zavedati – ujete vanj. Velja omeniti, da so premierski izvedbi še dodatno impozanten pridih dodale katastrofične vremenske razmere, ki so med uprizoritvijo odzvanjale po dvorani, mestoma skorajda kot bi bilo grmenje režijsko poudarjanje.

Izjemno premišljena in precizna uprizoritev Nebesja nas implicitno nagovarja z vprašanjem, kdaj bomo take reprezentacije lahko spremljali tudi v sozvočju z odrskimi upodobitvami moških?

V uprizoritvi ob besedilu, ki zaživi v izvrstnem prevodu Tine Mahkota in prizemljeni govorni podobi lektorja Arka, tako v največji meri v ospredje stopijo igralke. Izjemna je kvaliteta ansambla. Maruša Majer kot Sally Poppy je presunljiva v svojem strastnem zasledovanju lastne monstruoznosti, v njej je neprestano prisotna misel, kako zelo si gledalec želi simpatizirati z njenim likom. Posledično je njena igra razvijanje strategij, ki bi gledalcu to onemogočale. Briljantno in polnokrvno se prepušča besu, prostaštvu, nasilju, grožnjam, vsemu tistemu, kar je odrskim upodobitvam žensk velikokrat odvzeto. Ob njej se kot zadnji steber starega sveta v poroti znajdeva lokalna babica Elizabeth Lizzy Luke. Nataša Barbara Gračner jo uprizarja z nezmožnostjo razumevanja brezčutnosti družbe, ki bo prednost kmalu dala mnenju moškega zdravnika. Njena odločnost in samozavest se ob stiku s (patriarhalno) resničnostjo postopoma krušita. Prepotreben se zdi v tem besedilno izrazito obloženem materialu humor, ki ga iščejo predvsem Judith Brewer Saše Pavček, Mary Middleton Eve Jesenovec in Hannah Rusted Maše Derganc. Zaradi kakofonične in mestoma kaotične postavitve dodatno v ospredje stopijo bolj zadržane Helen Ludlow Ive Babić, Ann Lavender Nine Ivanišin, Peg Carter gostujoče Mine Švajger in sprva nema Sarah Hollis Vanje Plut, ki s svojim hipnotičnim fokusom ustvari eno od najbolj presežnih kreacij uprizoritve in se v gostoti izrečenega kaže kot izjemno prezenten ter nujen kontrapunkt. Poroto dopolnjujejo še Charlotte Carry Silve Čušin, Kitty Givens Sabine Kogovšek, Emma Jenkins Pie Zemljič in Sarah Smith Zvezdane Mlakar. Čeprav bi v celoti likov lahko našli trenutke, ki se zdijo malenkost prekarikirani in v približevanju nižjemu družbenemu sloju stereotipni ali po nepotrebnem ilustrativni, se na koncu pred gledalcem izriše zbor psihološko raznolikih in verjetnih odrskih oseb, ki bolj individualno zasijejo v drugem, tudi bolj fokusiranem delu uprizoritve. Ob njih sta na odru še izvrstna Igor Samobor kot gospod Coombes in Nejc Cijan Garlatti, ki od Fredericka Poppyja, glasu sodnika pa do doktorja Willisa sklene nekakšen časovni lok od časa dramskega dogajanja do danes. 

Izjemno premišljena in precizna uprizoritev Nebesja nas implicitno nagovarja z vprašanjem, kdaj bomo take reprezentacije lahko spremljali tudi v sozvočju z odrskimi upodobitvami moških? Kdaj bo taka energija postala nekaj običajnega? Kaj vse so tiste gledališke samoumevnosti, ki jih do zdaj še nismo prevprašali in morda zastirajo pogled na neslutene potenciale? Vsekakor izrazito močna in zapomnljiva uprizoritev bi si morda zaslužila udarnejši sklepni crescendo, a je kljub temu eden od vrhuncev letošnje sezone v ljubljanski Drami.