Mesto žensk

20. mednarodni festival sodobnih umetnosti

Taktike preživetja

V letu 2014 obeležujemo jubilejno 20. obletnico Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk. Festival se je v tem času zasidral v slovenskem kulturnem prostoru in pomembno prispeval, da so vprašanje enakopravnosti žensk v umetnosti in družbi nasploh ter različne feministične teorije in prakse postale in ostale relevantna izhodišča za širši družbeni diskurz. V različnih pogojih delovanja, ki so bili festivalu velikokrat tudi nenaklonjeni, nam je uspelo obdržati transdisciplinarni festival, ki vsak oktober naseli različne lokacije v Ljubljani z deli žensk, ki delujejo na področju umetnosti, teorije in aktivizma. Javni prostori in institucije, neodvisni prostori nevladnih organizacij ter avtonomni in alternativni prostori postanejo začasno Mesto žensk. Okrogla obletnica je pomemben časovni mejnik in hkrati dober razlog, da se vprašamo, kje smo, kaj smo naredili in kakšni izzivi nas še čakajo. Pogled v preteklost je namreč najboljše izhodišče za razmislek o prihodnosti.

Idejo o festivalu sta zanetili in uresničili Vera Kozmik in Uršula Cetinski, z nepogrešljivo pomočjo številnih posameznic in posameznikov ter s podporo zvestega koproducenta  Cankarjevega doma, ki je z nami od samega začetka. V vseh teh letih je Mesto žensk »naselilo« okrog sedemsto umetnic in umetnikov, kolektivov, skupin, kuratoric in kuratorjev, teoretičark in aktivistk z vseh geografskih širin. To je omogočilo več kot sto petdeset sodelavk in sodelavcev različnih profilov, ki so v tem obdobju delovali, se izmenjevali, vlagali energijo in znanje; tudi fluidnosti festivalskega kolektiva gre zasluga, da je Mesto žensk drugačen, poseben, raznolik in eksperimentalen festival, ki v spreminjajočih se okoliščinah išče vedno nove poti in modele obstoja.  Omeniti velja tudi sodelovanje in podporo široke mreže partnerskih organizacij in različnih domačih in tujih podpornikov, brez katerih Mesto žensk ne bi moglo praznovati dvajsetega rojstnega dne.

V skladu s poslanstvom smo skozi festivalsko platformo predstavili in promovirali mnogotere zgodbe, poglede žensk iz različnih kulturnih okolij, ki so prepogosto spregledane, ter opozarjali na vizionarstvo in izzivalnost ženske ustvarjalnosti in misli. Z odpiranjem sodobnih problematik žensk in širših družbenopolitičnih fenomenov, na katere se je osredotočil posamezni festivalski program, smo spodbujali razmislek o nujnosti reševanja perečih tematik, kot so različne oblike diskriminacije, spolna, razredna in rasna neenakost, rasizem, stereotipi, problematično proizvajanje zgodovinskega spomina, negativni učinki fenomena tranzicije in transformacije družbenopolitičnega sistema, problem nadzora, varstvo okolja, staranje, vidnost žensk v javnem prostoru itn. Ta in druga pomembna vprašanja so bila vedno obravnavana iz različnih perspektiv teorije in prakse, skozi različne medije in estetske pristope.

Spomnimo se, kako so bile prve festivalske edicije osredotočene na problematiko vidnosti žensk, ki delujejo in ustvarjajo na področju  kulture in umetnosti, ter njihovo umeščanje v lokalni in mednarodni kontekst. Kljub temu, da so statistike pričale o radikalnem porastu delovanja žensk na področju kulture, so ženske vedno zasedale nižje položaje na hierarhičnih lestvicah in bile zato slabše plačane. Ob deseti obletnici festivala leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU, je predsednica društva v uvodnem tekstu z naslovom Darila za deseti rojstni dan opozorila na zaskrbljujoče zmanjšanje števila žensk v politiki, krčenje socialnih in zdravstvenih pravic za ženske, podaljšanje delovne dobe, povečanje števila žensk med samozaposlenimi v kulturi, izgubljanje moči in vpliva na odločanje.

Danes ugotavljamo, da so se negativni trendi položaja žensk na omenjenih področjih samo še poglobili. V letu 2014 se število žensk v politiki ni bistveno povečalo, socialne in zdravstvene pravice žensk – in delavske pravice – so skrčene do skrajnosti, podplačanost, ki je sicer postala vsesplošni problem, še vedno najprej prizadene žensko populacijo. Zaznati pa je bilo tudi nekaj pozitivnih sprememb: v kulturi, javnih in drugih institucijah narašča število žensk na vodilnih položajih. To bi bila odlična novica, če polje kulture in umetnosti ne bi postalo tarča napadov in poskusa degradacije dejavnosti kot parazitske, kar v javnosti vodi v negativen odnos do umetnikov in njihovega dela. O tem, kako se je spreminjalo razumevanje dela v umetnosti od devetdesetih let do danes, govori Bojana Kunst  v intervjuju ob izidu njene knjige Umetnik na delu, v katerem pravi, »… da je bilo zaupanje v umetnika na začetku devetdesetih tako močno tudi zato, ker umetnik pravzaprav še ni bil kapitalist; še vedno je bil na delu konsenz, da umetnik dela v skupnem, javnem interesu. Ko pa je umetnik postal zasebnik – kapitalist –, se je povečalo tudi nezaupanje vanj, treba ga je seveda neprestano preverjati, še posebej to, ali res dela in porablja denar v prave namene ali pa ni morda lenuh, ki dela samo za svoj zasebni interes, kot to pravzaprav počne vsak pravi kapitalist.« Dejstvo je, da sta se odnos do umetnosti in razumevanje pomena in ugleda kulture bistveno spremenila. Tako kapitalistično naravnana družba zahteva od kulture vse bolj množično proizvajanje dobrin, trženje izdelkov in merljive pokazatelje uspešnosti. Negativni učinki teh mehanizmov se kažejo v destabilizaciji trga dela, okleščenju vseh pravic iz tega naslova, uveljavljanju izkoriščevalske logike, nastajanju neodvisnih in fleksibilnih poklicev, prekarizaciji dela, spodbujanju tekmovalnosti v imenu akumulacije dobrin in kapitala … Vse našteto žal ni zaobšlo niti polja umetnosti. Finančna in ekonomska kriza sta stanje še dodatno poslabšali, ob čemer statistike pričajo, da so prve na udaru še enkrat ženske. Zato je delo že dolgo eno osrednjih vprašanj feministične teorije in eden najbolj očitnih dokazov, da emancipacija in enakopravnost žensk še nista doseženi, da nista nekaj samoumevnega in da se morajo ženske zanju še vedno boriti.

Zgodovinsko gledano so bile ženske na področju dela od nekdaj diskriminirane. Večinoma so opravljale neplačana, podplačana in nevidna dela, zato ni naključje, da je prav feminizem tista misel, ki je med prvimi opozorila na spreminjanje pogojev dela v poznem kapitalizmu in na problematično izginjanje ločnice med delom in prostim časom. Prav feministična misel je bila še posebej pozorna na oblike produkcije subjektivnosti in prekarnega dela, na katere smo opozarjali znotraj različnih programov v preteklih festivalskih edicijah in na kar izrecno opozarja letošnji festival.

Zato smo pri snovanju letošnjega festivalskega programa, ki je zaradi novih ukrepov kulturne politike in ponovnega krčenja finančnih sredstev na minimum manj obsežen, vendar zato nič manj raznolik in – upamo – zanimiv, želele posebej izpostaviti vprašanje okoliščin in pogojev dela in delovanja pod zaostrenimi, minimalnimi delovnimi pogoji. V ospredju so umetniški projekti, ki se neposredno ali posredno dotikajo osrednje teme festivala, umetniška dela, ki jih zaznamujejo raziskovalni pristopi, pripovedovanje osebnih in življenjskih zgodb in dela, ki so vpeta v širši družbeni kontekst in razkrivajo različne strategije preživetja v današnjem času. Del programa smo posvetile prav tako pomembnemu vprašanju zgodovine žensk in ženskih gibanj, ki opozarja na problematično proizvajanje zgodovinskega spomina. Lahko rečemo, da je skupni imenovalec, ki povezuje delo vseh povabljenih umetnic, aktivistk in teoretičark, prav raziskovanje in iskanje možnosti in oblik upora proti obstoječim političnim, ekonomskim in družbenim razmeram ter patriarhalnim družbenim normativom. Obenem pa tudi brezmejna kreativnost in močan ustvarjalni naboj, ki ju narekuje nuja – nuja po spreminjanju, nuja po ustvarjanju, nuja po preživetju.

Posebnost in novost letošnjega programa je fokus, posvečen domačim ustvarjalkam. Ob dvajseti obletnici se je zdelo nujno osvetliti in predstaviti ustvarjalnost nekaterih izjemnih domačih umetnic, ki že dolga leta opozarjajo nase z izvirnimi umetniškimi pristopi  in vztrajno utirajo slabo uhojene steze. Ob raznovrstnem transdisciplinarnem mednarodnem programu bomo tako videli sedem produkcij estetsko in tematsko zelo različnih, po raziskovanju drugačnih ustvarjalnih formatov in pristopov, od tega kar pet premiernih uprizoritev. Naj še opozorimo, da boste imeli veliko mednarodnih – pa tudi domačih – gostij priložnost prvič videti na slovenskem umetniškem meniju, tiste redke, ki smo jih v preteklosti že gostili, pa so nas znova prepričale z vrhunskimi in inovativnimi deli, ki jih je preprosto treba videti.

Ob dvajsetem rojstnem dnevu se želimo zahvaliti vsem meščankam in meščanom Mesta žensk; vsem tistim, ki so ga soustvarjali, tistim, ki so ga z zanimanjem obiskovali, in tistim, ki so ga navdihovali. Tudi dvajsetič opozarjamo na številne ženske glasove, ki zahtevajo svoj del zgodovine in pravico do enakopravnega, dostojnega in varnega življenja.  Naj odmevajo besede  aktivistke, pisateljice in pesnice Maye Angelou: »...Moje poslanstvo v življenju ni zgolj preživeti, pač pa cveteti; in to hočem početi z nekaj strasti, sočutja, smisla za humor in stila.«

Mara Vujić, programska vodja 20. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk